VOLILNI ZAKON: Manjšina bi lahko še našla pot do dialoga

Slovenska manjšina v Italiji je v preteklosti zamudila skoraj vse priložnosti, da bi kolikor toliko enotno vplivala na vsebino italijanskih volilnih zakonov. Ne vemo sicer, koliko bi – če sploh – skupni nastopi učinkovali na rimsko parlamentarno in politično kolesje. Ne moreš pa ničesar pričakovati, če sploh ne poskusiš, kot ne moreš zmagati na loteriji, če ne kupiš srečke.Poskusov za dosego zagotovljenega in oziroma predvsem olajšanega parlamentarnega zastopstva manjšine je bilo sicer nič koliko, za kar so zaslužne politične stranke. To je vredno pohvale. Zelo malo pa je bilo pobud, za katerimi bi složno stala manjšina. Izjemo predstavlja morda volilni zakon, ki ga je leta 1993 zasnoval sedanji predsednik republike Sergio Mattarella. Vanj je senator Darko Bratina vključil t. i. obmejno senatno okrožje, ki je zemljepisno »pokrivalo« skoraj celotno italijansko ozemlje, kjer živimo Slovenci. To je bil velik podvig pokojnega goriškega parlamentarca, ki je žal do danes ostal osamljen primer. Velika zamujena priložnost za Slovence v Italiji je bil ustavni zakon, s katerim je parlament zmanjšal število senatorjev in poslancev. Takrat se nam je ponudila edinstvena priložnost, ki je nismo izkoristili, da bi lahko kaj dosegli, čeprav je bilo nekaj poskusov v to smer.Volilna zakonodaja je zelo zapletena stvar, v kateri se pravna in tehnična vprašanja prepletajo s političnimi. Že novinarjem, ki se dolgo let s tem ukvarjamo, so zadeve včasih težko razumljive, kaj šele drugim.Italijanska ustava ne predvideva zajamčenih parlamentarnih predstavništev za jezikovne manjšine, kot to določa slovenska ustava za italijansko in madžarsko skupnost. To močno oteži delo tudi do manjšine najbolj odprtega zakonodajalca, ki se lahko sicer opira na člen zaščitnega zakona o olajšani izvolitvi slovenskega parlamentarca ter morda na volilno zakonodajo za evropske in deželne volitve. To je malo, a nekaj vendarle je.V prihodnjih dneh in tednih bo še čas za poglobitev teh vprašanj v luči bližnje obravnave predloga novega volilnega zakona, najprej v poslanski zbornici in nato v senatu. Nihče si ne dela utvar, da bo manjšina v nekaj dneh o tem našla skupen jezik, če ga ni v preteklih dvajsetih letih, v Rim pa bi lahko poslala vsaj načelno sporočilo, da je vprašanje parlamentarnega predstavništva zanjo še kako pomembno. Možnost zedinjenja vsaj okrog nekega minimalnega skupnega imenovalca tokrat obstaja, saj pomembna novost je, da obe politični stranki, v katerih se prepoznava večina Slovencev v Italiji, zagovarjata zakonsko rešitev, ki bi omogočila izvolitev pripadnika manjšine v parlament. Načelno soglasje vseh bi koristilo tudi Sloveniji, ki jo razhajanja v manjšini spravljajo v zadrego v odnosu do Italije.Ponavljamo: zadeva je zapletena in težko rešljiva. To, kar skrbi, ni toliko volilni zakon, temveč pomanjkanje vsakršne politične empatije med Slovenci v Italiji. Enotnost je postala zguljena fraza, če že ni enotnosti, s čimer smo se vsi že sprijaznili, naj nosilci odgovornih funkcij v manjšini iščejo vsaj pot dialoga. Ta se vedno najde, seveda, če jo hočeš najti. Drugače bomo še naprej tam, kjer smo.