ŽARIŠČE: Današnji in nekdanji zagovorniki STO-ja

Med izbiranjem »duhamornih« tem o minevanju, smrti, človeški psihi, pandemiji, proticepilskem gibanju, povezanih z novembrskimi prazniki, dvestoletnico rojstva Dostojevskega in poslabšanjem epidemioloških razmer sem se odločil za »nevtralno« temo povratka Italije v Trst leta 1954 in bučnega praznovanja, ki so mu sledila prav v teh dneh pred natanko 67 leti. Zgodba o ustanovitvi in koncu STO-ja (Svobodnega tržaškega ozemlja) je bila in je še danes aktualna, o njej so pisali številni (ugledni) tuji in domači zgodovinarji (med temi tudi znani Bogdan C. Novak, ki je v Gorici in Trstu poučeval do leta 1951, nato pa se preselil v ZDA). Danes imamo o tržaškem vprašanju na razpolago na desetine raziskav, omenjeno in obravnavano je malodane v vseh zgodovinskih učbenikih kot eno izmed glavnih žarišč t.i. hladne vojne in blokovske konfrontacije (delitve) sveta. Napisal sem »aktualna«, ker je zamisel o ustanovitvi STO-ja še danes živo prisotna pri marsikaterih Tržačanih, podobne ideje pa širita tudi Gibanje Svobodni Trst in glasilo La Voce di Trieste (Glas Trsta). Še najbolj glasni so bili zagovorniki obnovitve STO-ja leta 2016, ko so se na mejah, ki jih je določila Pariška mirovna pogodba septembra 1947, pojavile zastave in znaki, do kot sega italijanska država in od kod dalje vstopamo v STO. Vsi tisti, ki se pogosto premikamo na relaciji Gorica–Trst, lahko še danes opazimo pri Štivanu »na meji« zastave in zbledele napise na asfaltu, ki nas opozarjajo, da vstopamo v STO. Če so zahteve po obnovitvi STO-ja utemeljene (Londonski memorandum leta 1954 ga ni formalno ukinil), pa so možnosti, da bi ta ponovno zaživel, danes nerealne.

Ni moj namen na tem mestu navajati pravne argumentacije, na podlagi katere zagovorniki obnovitve omenjenega ozemlja vztrajajo že desetletja, saj so razčlenjeno prikazani na njihovi spletni strani, o njih je pisal že naš dnevnik, zelo nazorno jih je predstavil tudi prof. Pirjevec v eni izmed svojih kolumn. Bolj zanimivo je, da so se že pred podpisom Londonskega memoranduma (1954) oblikovale znotraj STO-ja slovenske avtonomne (demokratične) politične skupine, predhodnice današnje stranke Slovenske skupnosti: SDZ (Slovenska demokratska zveza), SKSZ (Slovenska krščansko-socialna zveza) in SNS (Skupina neodvisnih Slovencev), ki so se povezale v t.i. Akcijski odbor za obrambo STO-ja z namenom, da naredijo vse, kar je bilo v njihovi moči, da se ohrani celovitost ozemlja, oziroma, da se ga ne razdeli, tako kot se je pozneje zgodilo, med Italijo in Jugoslavijo. Ne samo, njihovo prizadevanje za ohranitev statusa quo, je bilo nekje od leta 1952 naprej eno izmed torišč skupne politike. V imenu te politične strategije so sodelovale z italijanskimi somišljeniki, in sicer s t.i. Blocco triestino in Fronte dell’indipendenza. Njihovi predlogi se takrat, vsaj kar se gospodarskih zadev tiče, niso kaj dosti razlikovali od današnjih: ustanovitev STO-ja (z imenovanjem guvernerja) in njegova ohranitev bi zagotavljala tu živečemu prebivalstvu ekonomsko neodvisnost s prostocarinsko cono (pristanišče), saj je bilo to ozemlje zgodovinsko, geografsko in gospodarsko povezano s svojim naravnim zaledjem. To bi, v primeru, da bi bilo dokončno ustanovljeno, predstavljalo izhod na morje državam Srednje Evrope, ki bi se okoriščale s tukajšnjim pristaniščem za uvoz in izvoz blaga.

Seveda so bile zahteve slovenskih avtonomnih strank po vzpostavitvi in ohranitvi STO-ja tudi in predvsem politično naravnane: samo ta rešitev bi zagotavljala (po njihovem mnenju) miroljubno sožitje tu živečih narodov, Italijanov, Slovencev, Hrvatov in drugih, manj številnih narodnih skupnosti. SDZ je bila kot najštevilnejša izmed političnih skupin nasprotna delitvi ozemlja in povratku Italije v cono A, češ da ta (Italija) ni (bila) sposobna vladati drugim narodom, razen italijanskemu, in da ni pokazala spoštovanja do pravic in potreb narodnih manjšin. Ne samo, diskriminatorno obnašanje italijanskih oblasti do Slovencev še pred podpisom Londonskega memoranduma je SDZ in ostale avtonomne stranke prepričalo, da bi povratek Italije v cono A imel nepopravljive (gospodarske, politične, socialne, kulturne, itd.) posledice za samo mesto in povzročil napetosti v mednarodni politiki. In v marsičem so ti politiki imeli prav ...

Želje se niso uresničile, ker so velesile odločile drugače in poiskale salomonsko rešitev (razdelitev ozemlja), ki je bila vse bolj verjetna, še posebno po resoluciji informbiroja o Jugoslaviji. Dejstvo, da STO ni bilo nikoli formalno ukinjeno, pa poganja naprej indipendentistične apetite, čeprav so možnosti, da bi prišlo do sprememb, nične, saj bi se v primeru suverenosti cone A postavila pod vprašaj tudi suverenost cone B in z njo povezane zunanje meje Republike Slovenije.