Petek, 17 maj 2024
Iskanje

ZELENI PREHOD: V svetu vetrnic in sončnih celic

Trst |
2. jan. 2024 | 10:32
    Dark Theme

    Še vrabcem na strehi je jasno, česa se mora človek - in posledično vsi, ki z njim sobivajo na Zemlji - v čim večji meri znebiti v prihodnjih desetletjih. Zdaj so to doumeli in prvič (!) izrecno povedali celo udeleženci svetovne podnebne konference v Dubaju: zlo so fosilna goriva. Toplogredni plini so krivi za globalno segrevanje, ki množi ekstremne vremenske pojave, tali večni led in dviga morsko gladino.

    S tem se, kaže, skoraj vsi strinjamo. Recept za izhod iz te godlje je prav tako znan in v glavnem sprejet: vlagati je treba v obnovljive vire energije, ki naj v doglednem času nadomestijo premog, nafto in zemeljski plin. Naš planet se bo sicer zaradi naših napak še naprej "kuhal", toda počasneje.

    Ko se pa ta recept spremeni v konkreten projekt, ki zaživi v naši neposredni bližini, so stvari manj samoumevne. Pred dnevi smo po zaslugi kolegov Primorskih novic poročali o protestih sežanske občine ter krajanov proti vetrnemu polju, ki bo po načrtih slovenske vlade zaživel blizu Vrabč. V tem primeru gre za štirinajst vetrnic, skupno pa naj bi se v sežanski in divaški občini v prihodnje znašlo preko sto tovrstnih vetrnih elektrarn, kar bi skazilo podobo teh krajev. Domačini se hudujejo, ker je slovenska vlada projekt potrdila kljub njihovemu nasprotovanju.

    Na poljih pri kraju Terzo di Aquileia, blizu Ogleja, naj bi zaživel agrivoltaični park: za razliko od fotovoltaičnih bi te sončne celice stale nekaj metrov nad zemljo, kar bi omogočilo sobivanje poljedelstva s proizvodnjo čiste sončne energije. Vse dobro? Niti ne. Kot poroča deželni sedež Rai, imajo kmetje pomisleke. Sončne celice naj bi med drugim po njihovi oceni omejevale vlago, ki je ob vse pogostejših sušnih obdobjih (pogosta so ravno zaradi podnebnih sprememb, ki jih želimo omejiti z alternativnimi viri energije) dragocena, poleg nje pa naj bi odbijale tudi turiste, na katere stavijo tamkajšnje turistične kmetije. Panele bi raje videli na zapuščenih zemljiščih.

    To sta le dva primera iz neposredne bližine, lahko bi jih našteli več. Ko omenjamo prehod s fosilnih goriv na obnovljive vire energije, moramo upoštevati, da ne govorimo o dveh ali treh sončnih celicah na sosedovi strehi, temveč o velikih elektrarnah, ki jih je treba nekam postaviti, da bodo proizvajale zadostno količino energije za širšo skupnost. Pri tem gre za bolj ali manj korenite posege v krajino. Sprijazniti se bomo morali s pogledom na travnike, prekrite s sončnimi paneli, kakršne opazimo ob nemških avtocestah, z dolgimi vrstami visokih vetrnic, ki tvorijo obzorje pred nizozemsko obalo, ali na naprave, ki črpajo energijo iz valov, za kar so mojstri na Škotskem. Proizvodnja vodika bo (tudi v Trstu) manj opazna, drugo poglavje je jedrska energija.

    Po eni strani se moramo izogniti sindromu Nimby (Not in my backyard ali Ne na mojem dvorišču), po katerem se zoperstavljamo vsakemu projektu v svoji bližini. Po drugi strani to ni Divji zahod, države in podjetja morajo upoštevati določene kriterije in preprečiti popolno iznakaženje okolja, na katero so ljudje navezani, in se s slednjimi pomeniti. Z uravnoteženostjo lahko skupaj gradimo trajnostno prihodnost.

    Če želite komentirati, morate biti registrirani