Kako misliti partizansko umetnost? je obsežna monografija, ki jo je umetnostni zgodovinar, pesnik in prevajalec Miklavž Komelj posvetil umetnosti Narodnoosvobodilnega boja. V prvi vrsti literaturi in poeziji, ki je nastajala v gozdovih, ko je bilo treba »čisto drugače zapeti« ...
Knjigo, ki jo je izdala ljubljanska založba cf, so v sredo predstavili v Narodnem domu na pobudo Slovenskega kluba. Ali natančneje: predstavil jo je njen avtor, ki je prisotnim postregel s predavanjem o vlogi in funkciji partizanske literature. Urednica Zoja Skušek je uvodoma pojasnila, da je Komelj pisal knjigo z navdušenjem, ki ga pri njegovih kolegih ni vajena; slednje je prišlo na dan tudi med torkovim predavanjem. Kultura, ki je nastajala v partizanih, je po njegovem mnenju posrečen spoj umetnosti in osvobodilnega gibanja. Umetnost je v NOB doživela izrazito revolucionaren premik, saj je sodelovala pri graditvi nove revolucionarne subjektivnosti: partizanski umetniki so bili prepričani, da umetnost ni domena kulturniških elit, temveč najširših množic, zato so spodbujali njihov razvoj. Umetnost je slonela na principu enakosti in reinterpretaciji tradicije, v prepričanju, da bo »poslednji boj« zmagovit. Tisti boj, ki je na podlagi programa Osvobodilne fronte predvideval tudi preoblikovanje slovenskega narodnega značaja in posledično tudi kulture.
Komelj je v knjigi zbral tudi zanimive anekdote. Na primer tisto, v kateri je Kardelj trdil, da je postal komunist zaradi poezij Srečka Kosovela; izsledke debate, če je tihožitje malomeščansko ali revolucionarno; poezijo I primi, ki jo je partizan Romano De Mejo objavil v glasilu italijanskih enot v slovenski narodnoosvobodilni vojski (kar kaže na internacionalistično dimenzijo slovenskega NOB).
A tudi prvotno verzijo slovite Kajuhove pesmi Materi padlega partizana. Njena zaključna verza sta se namreč glasila tako: lepo je, veš, mama, lepo je živeti, toda, za kar sem umrl, bilo je premalo umreti (in ne: toda, za kar sem umrl, bi hotel še enkrat umreti).