Un onomasticidio di stato jutri v Aristonu

Urednica založbe Mladika Roncellijeva in beneški raziskovalec ter zgodovinar Tasso sta v film prelila in seveda primerno prilagodila vsebino istoimenske Tassove knjige, ki je izšla leta 2010 pri tržaški založbi Mladika in je naletela na izreden uspeh. V dokumentarni obliki pa bo zgodba nedvomno dosegla širše občinstvo.
»S Tassom sva vsak izdelala svoj osnutek scenarija, ju nato združila in dopolnila, tako da je danes pred nami 110 minutni film,« nam je povedala režiserka. Prvi intervju so posneli junija lani, zadnjega pa oktobra, ko je tudi stekla montaža. »Rok za oddajo dela za sodelovanje na Trst film festivalu je namreč zapadel 31. oktobra, tako da smo z delom pohiteli.«
Knjiga je romansirana zgodba funkcionarja Alda Pizzagallija, ki ga je prefekt Bruno Fornaciari postavil na čelo posebne komisije. Slednja je na podlagi dekreta z dne 7. aprila 1927 pripravila seznam vseh priimkov zapisanih s tujo pisavo (slovensko ali nemško), ki naj bi spet dobili prvotno italijansko različico. Pizzagalli je leta 1929 izdal knjigo Per l’italianità dei cognomi nella Provincia di Trieste, ki vsebuje seznam 2141 poitalijančenih priimkov.
»Naš budžet ni dovoljeval, da bi si privoščili igrani film, tako da smo scenarij razdelili na tri dele,« nam je pojasnila režiserka. Prvi del vključuje igrani prizor, ki je postavljen v leto 1927, točneje se dogaja 16. maja 1927, ko se je prvič sestala ta komisija. Trije igralci - filmsko zelo učinkoviti Andrej Pisani, Tomaž Susič in Nikolaj Pintar - poosebljajo Pizzagallija ter fašističnega oz. nacističnega komisarja, ki se menijo o najprimernejših italijanskih prevodih priimkov. prostovoljno delo, pri čemer je marsikdo rade volje sodeloval.
Za Roncellijevo (in tudi za Tassa) je bila to prva filmska oz. režiserska izkušnja, sama pa ne izključuje, da bi lahko bila zadnja. »Snemanje je bilo zelo preprosto in osnovno - z eno kamero in enim mikrofonom. Šlo pa nam je predvsem za prikaz zgodbe, ki ni bila nasilna in ni bila krvava, je pa prizadela velik del tržaškega prebivalstva in o njej žal italijansko prebivalstvo ve res zelo malo.«
Sara Sternad