Mariji Pirjevec Paternu red za zasluge Republike Slovenije

Marijo Pirjevec Paternu bo slovenski predsednik republike Danilo Türk odlikoval z redom za zasluge. V veliki kristalni dvorani ljubljanske predsedniške palače ji ga bo izročil »za zasluge pri širjenju slovenskega kulturnega prostora, za pomembne uspehe pri znanstvenem delu na področju slovenskih literarnih ved in za uspešno pedagoško delo«.
V tej utemeljitvi je zaobjeto vse vaše profesionalno življenje. S kakšnimi občutki prejemate to pomembno odlikovanje?
Da je predsednik Republike Slovenije podelil odlikovanje trem zamejskim Slovencem, ob meni tudi Rudiju Vouku s Koroške in Darku Šoncu s Hrvaške, se mi zdi v tem trenutku stiske in krize zelo pomembno. To priznanje je nekaj več kot osebno priznanje. Dosežki mojega dela, tako na strokovnem kot pedagoškem področju, so plod dolgoletnega sodelovanja skupine ljudi, ki se jim ob tej priliki iskreno zahvaljujem.
Seveda sta me vest o odlikovanju in utemeljitev razveselili. Utrjuje mi zavest, da moje delo ni bilo zaman. Hkrati pa me zavezuje, da si bom še naprej prizadevala, da bi bila slovenska kultura in jezik bolj upoštevana in cenjena med nami Slovenci na Tržaškem, še posebej pa pri sosednjem narodu. Mislim, da je samo na teh temeljih mogoče graditi globlje odnose med etničnima skupnostma, slovensko in italijansko, ki živita na skupnem obrobju. Priznanje dojemam tudi kot opazno pozornost do tržaških kulturnih delavk. Dodala bi, da so bile Tržačanke že od nekdaj, že na začetku 20. stoletja, močno kulturno in družbeno angažirane. Ni naključje, da je ženska revija Slovenka nastala prav v Trstu, kjer je bilo ozračje manj utesnjeno in provincialno kot v Ljubljani.
Grajenje kulturnih mostov med tu živečima narodoma je ena značilnosti vašega dela. Naj omenim samo vaš najnovejši izbor novel Alojza Rebule La vigna dell’imperatrice romana, ali vaše monumentalno delo L’altra anima di Trieste, s katerim ste skušali slovensko dušo mesta približati italijanskemu bralcu. Kako ocenjujete odnose med slovensko in italijansko skupnostjo?
Kulturno ozračje v Trstu je danes gotovo bolj ugodno, kot je bilo v preteklosti. Vendar se mi zdi, da pretiran optimizem ni na mestu. Naklonjenost do nas Slovencev je zaznati predvsem v intelektualnih krogih, in še to ne v vseh. Povprečno italijansko meščanstvo in nižji sloji pa so do Slovencev še vedno v glavnem ravnodušni, v nekaterih primerih celo nasprotni. Stvari se premikajo počasi in mržnja, ki so jo sprožili iredentizem, fašizem, povojne horde, istrski begunci, še ni povsem zamrla. Vendar so premiki kljub temu vidni in za nas Slovence zelo pomembni, zato se moramo toliko bolj angažirati, da se odnosi med našo in italijansko skupnostjo okrepijo. Dobro je to, da so se začeli tudi italijanski someščani zavedati, da je znanje slovenskega jezika pridobitev in da je smiselno učiti se slovenščine. K temu so seveda prispevali tesnejši odnosi v trgovstvu, podjetništvu, športu in kulturi, kar je zelo opazno od osamosvojitve Slovenije naprej.
Kako gledate na sodobno slovenščino, nad katero se marsikdo zmrduje, češ, da je v njej na primer preveč tujk?
Pretirani purizem se mi zdi odveč. Tega mnenja sta bila že Matija Čop in France Prešeren. Spomnimo se samo njegove satirične pesnitve Nova pisarija. V njej s sredstvi ironije, humorja in sarkazma udarja v obe posledici Kopitarjevega nauka: v purizem kot izhodiščno načelo v presoji slovenskega knjižnega jezika in v kmečki slog kot edini vir pri normiranju knjižne slovenščine.
Ob tem bi dodala, da je pomen jezika še posebej v našem prostoru, vendar ne samo tu, zelo velik. Jezik je, kot vemo, temeljno znamenje obstoja neke narodne identitete, njene zgodovine in kulture. Hkrati pa moram poudariti, da mora biti jezik funkcionalen, tak, da deluje na vseh ravninah komunikacije, od kulturne, izobraževalne, znanstvene, praktičnosporazumevalne do poslovne. Samo narečna raven jezika je za današnjo civilizacijo nepopolna in nezadostna. V tem primeru so funkcije jezika zamejene, čeprav moramo priznati, da lahko knjižni jezik narečje tudi bogati, dopolnjuje. Denimo sintaktično, terminološko itd. Pomislimo samo na Rezijo in predvsem Benečijo, kjer se položaj jezika sicer izboljšuje - zasluge za to ima predvsem dvojezična šola v Špetru - vendar je pot do suverenega obvladanja standardne slovenščine še dolga, predvsem pri starejši generaciji.
Sicer pa imamo tudi na Tržaškem s slovenščino večkrat težave ...
Seveda, ker je uporaba slovenščine pri nas okrnjena.Če greste v katerikoli urad ali javno ustanovo, ne morete skoraj nikjer govoriti slovensko. To pa gotovo ne pripomore k suverenemu obvladanju lastnega jezika. Seveda do sporazumevanja ne more priti, če se ne naučimo jezika someščanov. Najbolje bi bilo, ko bi bili vsi dvojezični. To pa so želje, ki se še dolgo ne bodo uresničile, če se sploh kdaj bojo, čeprav moramo priznati, da doživlja slovenščina opazen napredek tudi med italijanskimi someščani. Dejstvo, da se v slovenskih osnovnih šolah veča število neslovenskih otrok, se mi zdi nadvse spodbudno.
Marsikdo nad tem ni zadovoljen, saj naj bi se s prihodom neslovenskih otrok nižalo tudi jezikovno znanje slovenskih ...
Tega se dobro zavedam, kot se zavedam težav, ki jih imajo slovenski učitelji pri pouku otrok s tako različnim jezikovnim znanjem. Potrebna so seveda nova jezikovno-pedagoška znanja, ki morda niso pri nas dovolj razvita. Učiteljem bi bilo treba pomagati z nasveti, seminarji, predavanji in raznimi tečaji, da ne bi vsa odgovornost visela na njihovih ramenih. Če pa gledamo na ta problem širše, se mi zdi, da moramo to dejstvo sprejeti z odobravanjem, ker je dokaz zaupanja naši šoli in posredno naši skupnosti v celoti.