Elisabetta Sgarbi: Kosovela imam zelo rada

Protagonisti Lučka Počkaj, Boris Pahor, Claudio Magris, Susanna Tamaro, Pino Roveredo, Giuseppe Dell'Acqua, režiserka Elisabetta Sgarbi in njen brat Vittorio so že napovedali prisotnost v dvorani Tripcovich, kjer se bo 17. januarja ob 20. uri dvignil zastor nad letošnjo izvedbo Alpe Adria, Trst Film Festivala. Odprtje so zaupali filmu Il viaggio della signorina Vila, ki ga bo predstavila Tatjana Rojc. Ob 22. uri pa bo na sporedu še slovenski film Vaje v objemu Metoda Pevca.
Letošnjo izvedbo bo tako uvedel film Elisabette Sgarbi, direktorice založbe Bompiani, ki že vrsto let živi in dela razpeta med filmom in literaturo. Njena zadnja filmska preizkušnja se je ustavila pri nas. V mestu, ki je nudilo zgodbi filmski set in je hkrati postalo tudi njena duša. Režiserka se je pri sestavi pripovedi osredotočila na romana, ki sta leta 2012 praznovala svojih prvih sto let, Moj Kras Scipia Slataperja in Irredentismo adriatico Angela Vivanteja. Mlada Vila, v katero se zaljubi enajstletni Slataper, pa je rdeča nit, ki opisuje Trst od časov njegovega ekonomskega vzpona do nemške okupacije, povojnega obdobja, reforme Franca Basaglie, pa vse do danes.
Lučka Počkaj in Toni Servillo spremljata gledalce skozi čas, obenem pa pripovedujeta ljubezensko zgodbo ženske in moškega, ki sta živela v drugem obdobju in se na lepem znašla v današnjem času. 
»Trst sem najprej spoznala s pomočjo knjig - razlaga Sgarbijeva - in ga šele kasneje tudi obiskala in se pri tem naravnost navdušila nad njegovo lepoto. Trst, kakršnega sem naposled vzljubila, pa je predvsem mesto, ki so mi ga pomagali odkriti tržaški prijatelji.«
Kaj vas je pri tem najbolj pritegnilo, da ste se odločili za film?
Pri mojem delu je odnos med filmom in literaturo zelo tesen. V svojih filmskih delih od nekdaj zasledujem neko sintezo teh dveh svetov. Trst  je mesto, kjer je ta povezava še bolj razvidna. Najbrž me je prav ta ugotovitev prepričala, da postavim sem to zgodbo, ki je v resnici samo prvi del. Drugi del bo povzet po delu Maura Covacicha Trst, obrnjen na glavo - Petnajst sprehodov po mestu vetra (ki je izšel tudi v slovenščini). Film je v resnici že posnet, nekakšno nadaljevanje tega mojega tržaškega popotovanja. V kratkem se bomo lotili njegove post produkcije. Covacichevo opisovanje skriva neko magijo, ki mi je bila v veliko pomoč že pri snemanju prvega dela.Sicer pa že delam na tretjem poglavju, ki se bo iz Trsta premaknil proti vzhodu, po poteh in sledeh tiste zapuščine, ki jo je Trstu pustil slovanski svet.«
Kako ste se lotili italijanskega in slovenskega sveta in nasploh večjezičnosti, ki je v filmu prisotna?
Slovenščina, srbščina, hebrejščina, angleščina, ki jo govori Afganistanec in predstavlja tiste nove generacije, ki se s precejšnjimi težavami vključujejo v tržaško stvarnost: jeziki se množijo. Pahor pripoveduje o požaru Narodnega doma s pogledom otroka, ki si ne more nikakor razložiti tolikšnega nasilja. V tem filmu so jeziki zelo prisotni, predvsem v obliki pričevanja.
Glas Tonija Servilla spremlja skoraj vse vaše filme. Kako pa je prišlo do srečanja z Lučko Počkaj?
O njej mi je govoril Diego Marani, pisatelj iz Ferrare, ki jo je spoznal v letih, ko je študiral v Trstu. O Počkajevi mi je pripovedoval z velikim navdušenjem in moram priznati, da je imel prav. Marani je eden najbolj mednarodnih avtorjev, ki jih objavljamo pri Bompianiju.
Iga Grudna, Srečka Kosovela, Borisa Pahorja, Aceta Mermoljo. Vse ste vključili v filmsko pripoved. Vam je kateri od njih posebej pri srcu?
Kosovela imam zelo rada. Njegove poezije so zame čudovito odkritje: on je eden redkih, čigar delo je na voljo tudi v italijanskem jeziku. Mislim da je v tem trenutku potrebno, da italijanski založniki okrepijo raziskovanje in prevajanje slovenske literature. Pri založbi Bompiani razmišljamo o objavi skoraj celotnega Kosovelovega opusa v zbirki klasičnih del evropske literature. Prepričana sem, da mora ob imenih, kot so Montaigne, Shakespeare, Cervantes, tudi Kosovel najti svoje mesto.