»Zgodovinske neenotnosti ne moremo vleči celo večnost«

Boris Pahor vselej pove, kar misli. Pred stotim rojstnim dnevom, ki ga bo praznoval 26. avgusta, je v Trstu živeči pisatelj v telefonskem pogovoru za STA med drugim poudaril, da mora Slovenija najti enotnost. Zavzema se za ustanovitev vsenarodnega sveta, saj »zgodovinske neenotnosti ne moremo vleči celo večnost in istočasno voditi države«
V vašem pisanju veliko razčiščujete, predvsem s preteklostjo. Življenje vas je postavilo pred več težkih izzivov, s katerimi ste se pogumno spopadli. Ali ste zagovornik tega, da se najboljša literatura rodi iz doživetega in iz spominov?
Prav gotovo je, da ima tista literatura, ki se rodi na podlagi spomina, vsaj to prednost, da je v bistvu resnična, čeprav pravijo, da vsak svojemu spominu nekaj doda, da vsak nekaj vidi po svoje. Gotovo je, da ni mogoče, tako kot s fotografskim aparatom, tudi z besedo nekaj poudariti, tako da bi absolutno odgovarjalo resnici. Pisatelj bi moral po mojem mnenju pošteno pisati o stvareh, ki so bile hude in kažejo človeka tudi v nelepi podobi. Taki zapisi so vredni zaupanja in so koristnejši, saj predstavljajo vse, česar je človek zmožen.
Kar zadeva pričevanje, bi moralo biti standardno, da ne razlaga zgolj nekega dogodka, temveč je temu dodana tudi raziskava, zakaj je do njega prišlo. Raziskati je treba zgodovinske, nacionalne in ekonomske vzroke, zakaj je na primer določena diktatura prišla na oblast, zakaj je totalitarizem ljudstvo v glavnem navdušeno sprejelo in mu sledilo.
Pridobljene izkušnje pa je treba usmeriti v vzgojo mladih. To je tisto, kar pri pouku manjka, tudi v Italiji, kjer je bil fašizem. Manjka celovito poročanje o tem, kaj so predniki, ki so vodili diktaturo in sprožili vojno, počeli. Kaj je počel fašizem v Sloveniji, na Hrvaškem, skupaj z Antejem Pavelićem, kaj je počel potem, ko je skupaj s Hitlerjem podprl nastanek fašizma v Španiji in tako naprej. Vse to je zgodovina, ki je zamolčana in je šla hote v pozabo.
Fašizem je po drugi svetovni vojni pridobil precej tajno vlogo. Danes imamo dokaze, da je v Italiji obstajala celo tajna organizacija, ki jo je vodila država in se je angažirala, da italijanski vojni krivci niso bili obsojeni. To pa zato, da ne bi na sodišču obravnavali njihovega fašistična početja in so lahko komunisti nato naprej gradili nek svoj antifašizem.
Še danes obstaja velika nevarnost, da se ponovno sproži kakšna taka samozavestna - v slabem smislu - teorija o nekem socialnem vprašanju. Če se to zgodi na podlagi diktatorskega režima, ne bo prineslo ničesar dobrega.
Za Večer ste dejali, da Slovenija »stopa preko svojih mrtvih, ko sprejema veliko prijateljstvo z Italijo« ...
Pred Evropo bi bilo treba povedati, kaj je počel fašizem na Slovenskem, kaj na Primorskem in kaj v Ljubljani. Kako so fašisti pošiljali na drugi svet uboge talce in kako so funkcionirala taborišča na Rabu. Nekdanji slovenski predsednik Danilo Türk je sicer nekoč dejal, da bi politična higiena zahtevala, da bi se o teh stvareh govorilo, italijanski predsednik pa mu je dejal, da v Italiji teh dejanj ne pozabljajo. A to je bilo vse.
Italija bi se morala opravičiti za to, kar se je v času fašizma dogajalo na Slovenskem, pa se ne. Zato so tisti mrtvi nepokopani.
Italijani pravijo, da imajo Slovenci svoje, komunistične žrtve. V redu. A ni rečeno, da bo vseh teh več tisoč komunističnih žrtev pozabljenih.
Italijanska desnica je pred 11 leti v Trstu sklenila sporazum z levico. Prišla sta Luciano Violante, predstavnik levice, in Gianfranco Fini kot predstavnik desnice. Sklenila sta zakon, da se 10. februarja v Italiji spominjajo fojb in beguncev, ob tem pa se ne spominjajo ničesar od tistega, kar so počeli fašisti.
Italijanski časnik Corriere della sera je citiral moje besede, da ta februarski zakon ni pošten. Celo Napolitano je tedaj v Pulju dejal, da se v Italiji resda spominjajo fojb in beguncev, a ne pozabljajo, kar je fašizem storil. Vse kar zna on reči je, ne pozabljamo, ne pove pa, kaj vse se je dogajalo. Jaz sem to zapisal v dveh knjigah v italijanščini - «Tre volte no» (v slovenščini Trikrat ne), ki je nastala v sodelovanju z Milo Orlic, ter «Figlio di nessuno», ki sva jo pripravila z italijansko novinarko Cristino Battocletti.

Celotni intervju v tiskani izdaji Primorskega dnevnika