Magajnovo fotografijo postaviti na evropski zemljevid

Fotoantika je najdlje izhajajoča fotografska revija in edina revija za zgodovino fotografije v slovenskem prostoru. Izhaja ob vsakoletnem fotografskem sejmu v ljubljanskih Križankah, prva številka je izšla leta 1979. Naslovnico letošnje 30. revije krasi črno-bela fotografija Maria Magajne. Posnetek nosi naslov Gimnastika, tržaški fotoreporter pa ga je posnel 22. maja 1952 v Trstu. Tokratna Fotoantika objavlja namreč tudi članek Tržačana Robija Jakomina, ki je posvečen ravno Magajni, čigar življenje je bilo kot znano sinonim za fotografijo.
Jakomin je svoj prispevek začel z Goethejevim citatom: vsak posameznik se lahko svobodno ukvarja s tem, kar ga privlači, kar ga veseli, kar se mu zdi koristno; toda kdor preučuje človeštvo, se mora obrniti človeku. »Ljubezen do človeka, do ljudi je Magajna izkazoval na vsakem koraku svojega dolgega fotografskega dela,« meni Jakomin. »Kot da mu je bilo usojeno. Kot da bi sledil naravnim ali celo nadnaravnim silam, ki se jim ni mogoče upreti. Ta človeški pristop je nujen, ko slučajno ali namerno opazujemo in predvsem ocenjujemo fotografije Maria Magajne.
Fotografija je najbolj razširjena umetnost, cenovno dosegljiva, skoraj nagonska in intuitivna, čeprav velikokrat ne najbolj spontana in intelektualna. Vsakdo, ko razkazuje svoje fotografije, si želi, da bi bile enkratne, z najrazličnejšo simboliko prepojene, spontane in intelektualno izpiljene. A redki so fotografi, ki uspejo. Mario Magajna je med temi.«
Jakomin je v nadaljevanju svojega razmišljanja obžaloval, da Magajna v svojem življenju, ki se je zaključilo v Trstu 22. oktobra 1997, ni doživel priznanja, ki bi si ga zaslužil. Pa čeprav sodi njegov opus, tudi po mnenju marsikaterega umetnostnega kritika, v sam vrh evropske dokumentarne fotografije. »Ljudje iz njegovega prostora smo se ga res večkrat spomnili kot izrednega človeka in ga tudi nagradili. Njegov lik bo zato ostal trajno zapisan v zgodovini Trsta, Gorice in Benečije, a žal njegovi fotografiji preti nevarnost, da bi kljub estetskemu svetovljanstvu ostala v mejah kulturnega prostora, v katerem je nastala. Dolžni smo postaviti Magajnovo fotografijo na zemljevid slovenske, italijanske in evropske umetnostne produkcije. To bi bila izjemna kulturna obogatitev.«