Zgodba mojega očeta

Bogomila Kravos je Zgodbo svojega očeta zapisala predvsem z željo, da bi v osrednji Sloveniji razumeli, kdo smo tržaški Slovenci in kakšna bi lahko bila naša usoda, če ne bi imeli v svoji sredi pokončnih in ponosnih ljudi. Na primer takih, ki niso pristajali na izsiljevanja matičarjev ali duhovnikov, temveč vztrajali pri zahtevi po slovenskih imenih. Tak je bil tudi tržaški krojač Josip Kravos, ki je zahteval, naj bo njegova hčerka tudi uradno Bogomila ...in ne Teofila. Zgodba mojega očeta pripoveduje o njem in njemu podobnih ljudeh.
O knjigi, ki je izšla pri Slovenski matici, so po uradni ljubljanski predstavitvi v nedeljo spregovorili še na Stadionu 1. maja. V prostorih svetoivanskega športnega centra, kjer domujeta društvi Bor in Škamperle, se je kljub neurju zbralo veliko ljudi, ki jih je uvodoma pozdravil Igor Kocijančič; Borov predsednik je postregel z nekaterimi osebnimi spomini na Josipa Kravosa, ki je bil eden od akterjev povojnega kulturnega utripa, in priznal, da je knjigo prebral na dušek. Da se knjiga lepo bere je potrdil tudi Boris Kobal, ki ga je že branje rokopisa presenetilo, saj ni pričakoval tako sočne in prepričljive pripovedi. Zaustavil se je zlasti pri nekaterih dogodkih in ljudeh, ki nastopajo v Zgodbi mojega očeta, na primer pri tistih neizbrisnih travmah, ki jih je v naši skupnosti pustil antifašistični boj.
Avtorica je povedala, da je gradivo za knjigo začela zbirati že v 80. letih prejšnjega stoletja. Veliko zapisanih spominov ji je sicer zapustil oče, sama pa je zbrala tudi kopico intervjujev z njegovimi prijatelji in prijateljicami.