Iz Sarajeva z ljubeznijo ...

Diana Bošnjak Monai pravi, da je Bosna danes »zemlja, ki ne obstaja«. Od začetka vojne v Bosni in Hercegovini je sicer minilo 25 let, posledice vojne pa so še kako vidne, kolektivne travme tudi. Sarajevčanka, ki že skoraj 20 let živi v Trstu, je po izobrazbi arhitektka (med vojno je diplomirala na zagrebški univerzi), je pa tudi slikarka in pisateljica. V tržaški knjigarni Ubik v Pasaži Tergesteo bo v petek, 15. decembra, ob 18. uri predstavila svojo najnovejšo knjigo Da Sarajevo con amore (Iz Sarajeva z ljubeznijo). Knjiga je izšla pri založbi Besa (Lecce) in je krstno predstavitev doživela prejšnji teden na rimskem knjižnem sejmu Più Libri Più Liberi.
Vaša najnovejša knjiga ima zelo zanimivo zgodbo, saj sloni na dnevniških zapisih, ki jih je hranila vaša družina. Kdaj ste izvedeli, da je vaš dedek pisal dnevnik v obleganem Sarajevu?
Najina nova knjiga, in pravim najina, ker se v njej prepletata tako dnevnik mojega dedka Puniše Kalezića kot njegova romansirana biografija, ki sem jo jaz napisala, ima res zanimivo zgodbo. Knjiga sloni na dnevniku, ki ga je zapustil nam, mlajšim generacijam, kot neke vrste zgodovinski, kulturni in osebni testament. Da je pisal to zgodbo, sem izvedela leta 1994, ko je moja teta Vesna Kalezić zapustila Sarajevo, dnevnik pa sem v roke prvič dobila proti koncu 90. let.
Kaj je zapisoval vanj?
Vse, kar se je dogajalo v vsakodnevnem družinskem življenju in v življenju mesta. Analiziral je socialni in psihološki položaj v obleganem Sarajevu in skušal vzpostaviti neke vrste paralelizem z življenjem v lagerju v drugi svetovni vojni. Dnevnik obravnava obdobje med majem 1992 in majem 1994. Pri pisanju je nato naredil enoletno pavzo, ker je bil bolan in ker je njegova hčerka Vesna zapustila mesto. Kmalu pa je nadaljeval s pisanjem, saj je moral marsikaj dodati; dnevnik je zaključil 22. novembra 1995, torej takoj po podpisu dogovora v Daytonu.
Kakšne spomine imate na tisto obdobje?
Moji spomini so še vedno zelo živi. Vsi Sarajevčani nosimo svoje osebne demone in se z njimi borimo vsak dan.