»Kulturni dvom je dobrodošel izziv«

Danijel Malalan je od junija umetniški koordinator Slovenskega stalnega gledališča. V teater, ki domuje v Kulturnem domu v Ulici Petronio, je prišel v času abonmajske kampanje 2018/19, za katero je umetniški program zasnoval njegov predhodnik Igor Pison. Mandat mu zapade decembra, zato je, kot pravi, umetniški koordinator z omejenim časom uporabe. S tržaškim igralcem, ki je ob igralski akademiji zaključil tudi študij menedžmenta, smo se pogovorili o pričakovanjih in izzivih, s katerimi se sooča v Slovenskem stalnem gledališču.
Kaj pojmujete pod geslom Kulturni dvom, s katerim vabite k ogledu nove sezone Slovenskega stalnega gledališča?
Igro besed si je zamislil moj predhodnik Igor Pison in se mi zdi posrečena. Nastala pa je, ker Slovensko stalno gledališče, kot vemo, domuje v Kulturnem domu in se ti dve realnosti velikokrat prekrivata. Kaj je Kulturni dom in kdo naj bi ga uporabljal? Slovensko stalno gledališče upravlja s Kulturnim domom, ker je tako bilo dogovorjeno in tudi zaradi statusa, ki ga ima po reformi italijanskih gledališč: tako imenovana gledališča TRIC morajo namreč razpolagati z dvorano, v kateri pripravljajo lastne produkcije.
V bolj filozofskem smislu pa jemljem kulturni dvom kot izziv: vsi razmišljujoči ljudje dvomimo, dobro je, da dvomimo v prvi vrsti o nas samih in lastnih razmišljanjih in hotenjih. To nas pripelje včasih do odgovorov, velikokrat pa teh odgovorov ne dobimo. In tako nastane še neko novo vprašanje, na katero spet iščemo odgovore ... Razmišljal sem tudi o nekaterih kulturnih dvomih pri nas: kakšni so dvomi v naši skupnosti? Dvomimo v pripadnost? Kako znotraj naše skupnosti gledamo na kulturo in umetnost? Še vedno pa mislim, da smo vsi, ki se čutimo del te skupnosti, vsi tudi Kulturni dom in Slovensko stalno gledališče. Ali če sem malo bolj direkten: ti si SSg, jaz sem Ssg, bralci Primorskega dnevnika so Ssg ... in to bi rekel brez dvoma. Zakaj si ne bi, če sem malo arhaičen, privoščili opojne čaše kulture in umetnosti?
V javnosti je včasih prisoten občutek, da se v Slovenskem stalnem gledališču malo dogaja. Pregled vaših statistik pa daje drugačno sliko.
Tudi sam razmišljam o tem ... Bom kar realen: dejstvo je, da se našega gledališča drži nek neprijeten sloves. Ne vem, zakaj je do tega prišlo, je kot nek urok, kot da se tukaj nič ne dogaja, v bistvu pa so številke ravno obratne: veliko se dela, veliko je domačih predstav za vse generacije in okuse. Samo v zadnjih šestih mesecih se je zgodilo 105 ponovitev lastnih produkcij, ponovitev gostujočih predstav je bilo 16, drugih dogodkov - kot so na primer predstavitve knjig, glasbene matineje in koncerti v sodelovanju z Glasbeno matico - prav tako 16. Temu je treba dodati še 64 najemov dvoran. Se pravi, da je bilo v šestih mesecih okrog 200 prireditev, kar ni malo.