Barbara Kastelec živi in ustvarja med Izolo in Ljubljano. Po izobrazbi je akademska slikarka in magistrica umetnosti. Diplomirala je leta 2001 pri doc. dr. Nadji Zgonik in prof. Emeriku Bernardu na ljubljanski Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje, tam leta 2004 končala še podiplomski študij pod mentorstvom prof. Gustava Gnamuša in tako pridobila naziv magistra umetnosti. Tri leta kasneje je opravila še pedagoško-andragoške izpite. V svojem ateljeju na Tobačni v Ljubljani že vrsto let vodi uspešne ustvarjalne delavnice za otroke in mladostnike, tečaje za ljubitelje slikanja ter organizira priprave na sprejemne izpite. Kot slikarka je med drugim prejemnica 2. nagrade na koloniji diplomantov ALUO v Velenju, ter nagrade za najboljše delo mladega avtorja in velike odkupne nagrade na Ex-temporu v Piranu.
Kako je z vašim počutjem te dni v karanteni?
Zaenkrat še stabilno, kolikor je v dani situaciji možno. Seveda je vsakodnevno prisoten strah, da ne bi kdo od bližnjih zbolel, kar žal podzavestno vpliva na delo in razmišljanje o prihodnosti.
Ali lahko na kratko opišete svoj vsakdan v času izolacije?
Poskušam si dneve organizirati tako, da čim več časa posvečam slikanju, ki ga ob normalnem delavniku ne bi imela. V času šolskega leta, skoraj vso energijo usmerjam v pedagoško delo, tako z otroki kot tudi starejšimi, in imam potem šele od konca maja do oktobra čas, ki ga res namenim samo slikanju v ateljeju.
Kako pa karantena vpliva na vaše pedagoško delo?
Trenutno mi je to onemogočeno, tako da atelje v Tobačni sameva. Brezplačno pa delim korekture in ideje za naloge tistim, ki še vedno želijo ustvarjati doma, seveda preko maila. Upam, da v prihodnje ne bo potrebno preseliti poučevanje na splet, ker mi zelo pomenijo trenutki druženja s tečajniki v ateljeju. Sama namreč poskušam pri delu ustvariti sproščeno vzdušje, tako da so nekatere skupine skupaj že po deset let. Razvili smo že prave prijateljske vezi ...
Kaj pa vaše slikanje? Ali obdobje koronavirusa deluje stimulativno na vas?
Ne. Mislim, da je v teh časih v vseh prisoten strah, pa naj nekateri še tako zanikajo. Se ga pa vsak posameznik loteva drugače. Mene zaenkrat drži pokonci slikanje in želja, da spet stečejo delavnice v ateljeju.
Znani ste tudi po upodobitvah mikro sveta. Ali ste mogoče razmišljali, da bi na vaših platnih v prihodnje kot motiv nastopal tudi koronavirus?
Moje slikarstvo se že v samih začetkih študija na ALUO v Ljubljani dotika upodabljanja hrane. Res, da v zadnjem ciklusu slik, ki ga podnaslavljam Življenje, upodabljam propadanje hrane. S tem bom zaobšla vse, od bakterij, plesni, virusov, sluzavcev, vse, kar potiska hrano in rastline, ki nam jo dajejo, v propad. Ampak hkrati tudi v ponovno rojstvo drugih mikroorganizmov. Brez teh procesov ni novega življenja, ni hranil za nove začetke. Prav koronavirusa ne bom upodabljala, vidijo pa mnogi podobo tega virusa v ciklu slik Pelodi, oz. ga začutijo v tem zadnjem ciklusu Življenje.
So vaša dela v tem času morebiti na ogled na spletu?
Ja, pregled mojih del je zbran na mojem spletnem naslovu www.barbarakastelec.com. Se je pa mnogo galerij, ki sedaj ne morejo imeti odprtih vrat, odzvalo s spletnimi razstavami. Tako da slike lahko vidite tudi na Facebook naslovu Mestne galerije Ljubljana pa tudi Dejan Mehmedovič iz izolske Galerije Insula je organiziral eno takih spletnih razstav.
Obdobje pred in po koronavirusu. Ali mislite, da se bo karkoli spremenilo?
Vsekakor se ne bomo več vrnili v tisti za nekatere brezskrben čas. Če ne drugega bosta slutnja in strah pred ponovitvijo za vedno ostala. Upam, pa, da nam bo ta izkušnja prinesla več solidarnosti in zavedanja, kako bogati smo, če imamo bližnje, zdravje in svobodo.