Družinski in generacijski odnosi skozi resnico in laži

Je mogoče včasih kaj zamolčati, da ne ranimo drugega? Ali je vedno priporočljivo priznati resnico in si olajšati dušo, čeprav bi to lahko uničilo trajno zvezo? Slovensko stalno gledališče (SSG) ponuja v teh spomladanskih dneh novo premiero na malem odru. Gledalce bo prihodnje konce tedna zabavala komedija ameriškega dramatika italijanskega porekla Joeja DiPietra Prebrisane male laži, ki jo je na tržaški oder postavila režiserka Nenni Delmestre. Hrvaška ustvarjalka se v mesto v zalivu vrača že četrtič, tokrat po enajstih letih, ko je tu režirala komedijo Burundanga.

Prebrisane male laži (v originalu Clever little lies) je družinska komedija, v kateri mladoporočenca z dojenčkom obiščeta nonote. Sin (Primož Forte) je očetu (Franku Korošcu) zaupal skrivnost, ki bi lahko podrla mlad zakon. Mati (Nikla Petruška Panizon) skuša od moža izvedeti, kaj bi to lahko bilo in se tako spremeni v detektivko, ki spretno, čeprav precej vsiljivo, vplete v svojo preiskavo tudi sina in snaho (Tino Gunzek). Družinski pogovori naposled razkrijejo veliko več od izvirnega razloga za soočenje, tudi o starejšem paru, naposled pa se vsi vozli tudi razpletejo. »Tekst je na nek način kot triler, saj počasi prinaša na dan veliko družinskih skrivnosti,« je pojasnila režiserka.

Slovenska praizvedba

DiPietro (1961) je pomemben ameriški komediograf, dvakratni prejemnik nagrade tony, ki pa v našem prostoru še ni zelo poznan. Prebrisane male laži na tržaškem odru predstavljajo sploh praizvedbo DiPietrovega teksta v slovenščini, prav tako ga niso še uprizorili v italijanščini, je poudaril direktor SSG Danijel Malalan. »DiPietro je avtor italijanskih korenin in torej tudi mediteranski pisec,» je prepričana režiserka Delmestre. To je opaziti tudi v tem, kako opisuje družino, ki je zelo različna od tipične anglosaške družine, ampak je veliko bolj sredozemska, »kjer je mama pač mama«.

Predstavo bogati delo asistentke režije, scenografinje, kostumografinje in izbiralke glasbe Line Vengoechea. Scenografijo na tleh ponazarjajo bele črte teniškega igrišča, simbolno pa tudi ring medosebnih odnosov. Igralci pa sedijo na posebnih stolih, ki imajo več pomenov v različnih prizorih. »Scenografija je enostavna, a vsebuje efektne rešitve,« je izpostavila Delmestre.

Več v današnjem (četrtkovem) Primorskem dnevniku.