Četrtek, 24 september 2020
Iskanje

»Ferdo, Pino in ostali so gojili empatijo«

Patrizia Jurinčič Finžgar o novi predstavi Bidovec - Tomažič: tovarištvo

13. sep. 2020 | 8:03
Dark Theme

Kakšna sta bila Ferdo Bidovec in Pino Tomažič? Kaj se skriva za legendarnima fantoma, ki sta upor proti fašizmu plačala z življenjem? Na ta in podobna vprašanja išče odgovore predstava »Bidovec- Tomažič: tovarištvo«, nova izvenabonmajska produkcija Slovenskega stalnega gledališča, ki bo nocoj doživela premiero v športnem centru Zarja v Bazovici. Premiera je razprodana.

V vlogi Ferda Bidovca bo nastopil Primož Forte, v vlogi Pina Tomažiča pa Nejc Kravos. Besedilo predstave je napisala Patrizia Jurinčič Finžgar; Tržačanka, sicer članica igralskega ansambla SNG Nova Gorica, podpisuje tudi režijo.

Najbrž ni lahko pisati o realnih osebnostih, pravzaprav junakih. Na čem ste zgradili predstavo?

Le redko kdaj sem zasledila zapis o tem, kdo sta bila Ferdo Bidovec in Pino Tomažič onkraj svojih organizacij in akcij. Ko sem posegala po arhivskem gradivu, spominskih zapisih, pismih, pričevanjih, me je predvsem zanimalo, kdo je oseba, ki se skriva za temi dejanji. Startala pa sem iz dejstva, ki ga včasih pozabimo, da sta bila oba zelo mlada. Ferdo je umrl, ko je bil star 22 let, Pino pa 26. Moje temeljno vprašanje je bilo, kaj mladega človeka, ki ima celo življenje pred sabo, ki je poln življenja, ki ima prijatelje, tudi zaročenko, kaj ga spravi do skrajne točke, da reče: jaz bom dal svoje življenje. In to za nekaj, kar je v resnici zelo neoprijemljivo, kajti identiteta, slovenstvo ni isto kot kruh ...

Med pripravami sem vodila dnevnik, beležila sem svoja razmišljanja o teh dogodkih in razumela, da so verjetno podobna tistim, ki so jih imeli oni. Postopoma sem ugotovila, da je bilo obema skupno kopičenje pritiskov in prepovedi. Vprašanje je bilo le, kako se lotiti te tesnobe, ko ti nekdo prepove govoriti v slovenščini, ko v v nekem trenutku ne zdržiš več in izbruhne ...

Ste odkrili, kaj se skriva za herojema?

Ko odstraniš politična ali ideološka stališča, za katera ju radi skrijemo, ko odstraniš politične fraze, ki jih je nekdo izrekel ali jih ni izrekel, preden so ga ustrelili, ko odstraniš neka post festum dejstva, ki se nalagajo na spomin, se mi zdi, da lahko nastane razmišljujoča predstava, ki poskuša odpirati vprašanja, ki sta si jih – to je seveda moja interpretacija – postavljala, preden sta stopila v akcijo. Predstava je sestavljena iz notranjih/zunanjih monologov, ki raziskujejo njune različne faze. Z Danijelom Malalanom, ki me je povabil k sodelovanju, sva si namreč želela, da bi to bil umetniški izdelek, z neko zgodbo in dramaturško strukturo, a tudi informativne narave. Zato da se ciljna publika, predvsem mladina, seznani s tem, kar je temeljni del našega skupnega prostora in spomina. In tudi zato, ker je ta spomin podvržen netočnostim, se mi je zdelo dobro, da mladim približamo nekaj, kar bi imelo eksaktne informacije, hkrati pa bi vsebovalo informacije o izkušnji, ki je podobna njihovi. Kajti mladina tudi danes gre skozi ta eksistencialna vprašanja.

Zakaj je izbira padla ravno na Bidovca in Tomažiča?

Za Pina vsi vemo, da je za zaledje svojemu uporu izbral specifično politično stran (komunistično; op. nov.), s katero ga istovetimo in ki ga ima za svojega. Glede Ferda pa sem naletela na mešane občutke, kam naj spada. Zanimiva je ta potreba, ki pa je zelo človeška, da hočemo vse popredalčkati – sploh ko govoriš o nekih dejstvih, ki jih nisi doživel in jih rabiš racionalno doumeti. Trudimo se razumeti vojno v času miru in to je zelo kompleksno, vojna ima svoja pravila, med vojno je vedno krivica na pohodu. Nekateri pripisujejo velik pomen temu, da naj bi Ferdo sprejel vero in bil krščen tik pred smrtjo. Onkraj tega, koliko je to res, mi že dejstvo, da je odraščal v družini, kjer je bila mama zelo verna, daje informacijo, da mu vera ni bila tuja. Pinu pa je bila in je tik pred ustrelitvijo, sicer spoštljivo, tudi zavrnil duhovnika.

Zdela sta se mi skratka dobra predstavnika dveh različnih izhodišč in po mojem branju tudi dva različna karakterja. Njun upor je bil podoben, iz istih izhodišč, ampak kot človeka sta bila drugačna. Poskusila sem se vprašati, kaj sta si povedala, ko sta se srečala ... obstajajo namreč pričevanja, da sta se poznala in spoštovala. Po mojem pa sta se tudi medsebojno oplajala. Kar je v besedilo prineslo tudi to, da morda ni tako pomembno, iz katerega ideološkega, verskega, političnega stališča gledamo na ta upor, če smo drug do drugega spoštljivi. Če priznavamo razlike, niso pa razlike naša startna točka. To se mi zdi vedno aktualno, sploh pa zdaj, ko se politika rada spoprime raznih populizmov. Iskreno verjamem v to, da se da sobivati, ko je prisotna ena človeška lastnost, ki jo je treba gojiti in za katero se mi zdi, da so jo ti fantje gojili: empatija. Gledališče je odličen medij za to, želela sem si, da bi ta empatija zavela z odra in nas mogoče oplazila in naselila.

Več v današnji, nedeljski, izdaji Primorskega dnevnika

Za branje in pisanje komentarjev je potrebna prijava

$tempAlt.replaceAll('"','').replaceAll('<p>','').replaceAll('</p>','').replaceAll('<br>','').replaceAll('<br/>','').replaceAll('<br />','').trim()

Ali menite, da bi morala biti uporaba zaščitne maske v razredih med poukom obvezna:

1. sep. 2020 | 18:00
Da
Da, samo po 14. letu
Ne
Ne vem
Prikaz rezultatov

Glasovanje zahteva prijavo