Proti koncu leta 1999 je ameriška skupina Rage Against The Machine izdala svojo tretjo ploščo The Battle of Los Angeles in dejansko spremenila življenje petnajstletnemu mladostniku, ki je do takrat plaval v glasbenih vodah bolj razposajenega pank rocka. Ameriški bend je s karizmatičnim pevcem Zackom De La Rocho na čelu zaznamoval 90. leta. Fantje so takrat spajali hard rock in heavy metal z repom, hip hop in funk ritmi ter v bistvu ustvarili novo glasbeno zvrst. Rage so bili politično zelo angažirani, vedno na strani zatiranih, narodnih manjšin, revnejših, proti kapitalistični politiki ZDA in ekonomski globalizaciji nasploh.
Skupino sem spoznal na liceju, ko mi je starejši sošolec Peter posodil njihov istoimenski prvenec iz leta 1992. S Petrom in drugimi prijatelji smo se nato februarja 2000 odpravili v ljubljansko Halo Tivoli na enega izmed žal zadnjih koncertov kalifornijskega benda. Takega spektakla pred tem nisem še bil nikoli videl. Glasbena sinergija članov benda je bila izredna. Scenografija preprosta, esencialna, ogromen transparent s platnico novega albuma in napisom »The Battle of Ljubljana«, tu pa tam kaka rdeča zvezda in obrnjena ameriška zastava. Nad vsem tem pa razjarjen pevec z rastafarijanskimi kodri, ki je vneto in neprestano skakal po odru ter na publiko »pljuval« vso svojo jezo. Organizatorji dogodka so nad ledeno ploščadjo (takrat se je v Tivoliju igralo tudi hokej na ledu) naivno in očitno slabo položili preprogo. Ta se je v prvih vrstah že po drugem komadu dvignila, tako da je bilo skakanje in prerivanje čez celoten koncert še bolj »zanimivo«. Ljubljanski koncert RATM sem preživel, bunke so v nekaj dneh izginile, par mesecev kasneje pa sem se še sam odločil za rastafarijansko pričesko. Začel sem strastno poslušati vse tri bendove albume, med katerimi je bil tudi Evil Empire, ki danes praznuje okroglo trideseto obletnico.
Drugi plošček je, predvsem če je bil prvi zelo uspešen, ponavadi pravi glasbeni test. Zelo težko boš z drugim albumom ponovil uspeh prvega, to se posreči le nekaterim. Rage spadajo med te. Čeprav je v tistem obdobju med člani benda že škripalo, so se fantje proti koncu leta 1995 odpravili v studio in v dveh mesecih posneli enajst komadov. Naslov plošče je navdihnil izraz »Imperij zla«, s katerim je ameriški predsednik Ronald Reagan označil Sovjetsko zvezo, a se v tem primeru nanaša na ameriški imperializem. »Videli smo, kako so v Nemčiji porušili zid, na meji med ZDA in Mehiko pa se gradi nov. Od leta 1986 je zaradi histerije in sovražnega govora ameriške vlade vzdolž te meje umrlo najmanj 1500 ljudi,« je pravil De La Rocha. O tem je govor v drugem singlu Bulls on Parade, enemu izmed najboljših komadov plošče in 90. nasploh. Ob njem pa še izredne People of The Sun, Vietnow, Revolver, Down Rodeo in ostale. Skratka, odličen album enega najboljših, jeznih, politično angažiranih in glasbeno inovativnih bendov vseh časov!
Evil Empire
Rage Against The Machine
Rap metal, crossover
Epic Records, 1996