»Ko imam kamero v rokah, sem brez problemov«

Filmski ustvarjalec Aljoša Žerjal je pozoren opazovalec sveta. To, kar ga obkroža, ga nagovarja. Okolico opazuje z začudenjem in radovednostjo. Je filmski amater, ljubitelj v vseh razsežnostih te besede. Tudi samouk. Filmska kamera je njegova zvesta spremljevalka in v več kot šestdesetletnem ustvarjalnem loku je 93-letni iskrivi Škedenjc posnel številne prizore vsakdanjega življenja na Tržaškem in drugje.

Kako je pri vas vzklila ljubezen do filma?

Bila je v krvi. Edi Šelhaus, partizanski fotoreporter, mi je posodil kamero, bila je Agfa, vojni plen. Z njo sem naredil prve posnetke. Bili so perfektni. Vedno sem bil zelo pozoren na eksponažo, osvetlitev, da slika ni bila ne prečrna ne preveč bela. Ne spomnim se, če sem v začetku imel srečo ali sem o tem zavestno razmišljal. Posnel sem škedenjski pust in tudi tamkajšnji portič, ki je še iz rimskih časov. Še danes se čudim, kako mi je to uspelo.

Slučajno imam žilico za film. Ko imam kamero v rokah, sem brez problemov. Nekaterim drugim kamera v rokah postane trda, težka. Ne vedo, kako bi začeli. Meni pa to »laufa« samo.

Filmska kamera je za vas tudi obvezna oprema za na potovanja ...

Tako je, od nekdaj. Z motorjem sem na koncu petdesetih let začel potovati po Bosni in Hercegovini in drugih državah. Obiskal sem veliko krajev, Sarajevo, Mostar, Ohrid ... Filme sem potem pošiljal na razne natečaje po Italiji, kjer so bili večkrat uspešni. Ne vem, če so jim bili zanimivi kraji, o katerih Italijani nimajo pojma, ali kaj drugega.

Zanimivo, da sem vedno puščal motor zunaj, na cesti. Nikoli mi ga niso ukradli. Edino v Šibeniku so mi Dalmatinci ukradli pumpo od motorja. Ampak nič hudega, sem vseeno prišel domov.

Sem pa spoznal veliko čudovitih ljudi. V Hercegovini sem nekje vedril, ker je deževalo. Mimo je prišel pastir z dvema kozama. Zaklepetala sva se, povedal sem mu, da imam ženo iz Ilirske Bistrice, on pa je bil tam vojak. Pripovedoval mi je, da se mu je kraj zdel kot velemesto, ker sta bila tam dva kinematografa. Kako je vse relativno, ne?

Pri filmskem ustvarjanju vam je bližji dokumentaristični pristop, saj opazujete svet okoli sebe. Zdi se, da vas ta nagovarja s svojimi podobami.

Veste kaj. Treba je imeti kamero vedno pri sebi, v roki, da lahko takoj posnameš, kar pritegne tvojo pozornost. Če pa moraš šele seči v torbo, da jo izvlečeš, je moment lahko že mimo. Ko delam film, imam deset ur na dan kamero v roki. Tako film živi. Seveda, potem veliko izčistim z montažo.

Snemal sem na primer tudi slikarje. Obiskal sem jih v ateljeju, kjer so delali, tam sem jih snemal pri delu in potem zmontiral. Za Černigoja sem potreboval dva dni. Za Spacala tri, ker je bil malo bolj zaspan. Za nekatere druge sem vse opravil v enem dnevu.

Vam je kak filmski ustvarjalec v poseben navdih?

Črpal nisem od nobenega, škoda. Občudujem pa Karpa Godino, njegova mama je bila Tržačanka. Če bi njegove filme videl prej, bi mogoče pri njem kaj »ukradel«. Zame je velik režiser tudi Kusturica. Ampak – nikoli nisem gledal veliko filmov. Niti kot otrok.

Celoten intervju v nedeljskem Primorskem dnevniku.