Ponedeljek, 22 april 2024
Iskanje

»Ko posnamem fotografijo, želim ujeti zgodovinski trenutek«

Pogovor z velikim brazilskim fotografom Sebastiãom Salgadom

Trst |
29. feb. 2024 | 15:57
Dark Theme

Včeraj ni imel v rokah svojega fotoaparata, pač pa mobilni telefon, s katerim je stopal po nekdanji tržaški ribarnici (op. ur. kjer je na ogled njegova razstava Amazônia) med visečimi fotografijami in snemal ljudi, postavitev razstave in prostore.

Veliki brazilski fotograf Sebastião Salgado se je potem približal novinarjem, da bi odgovoril na njihova skupinska vprašanja. Pričakovali smo portugalščino, gost pa je odgovarjal po francosko.

Ali se vam ne zdi, da bi lahko bila vaša reportaža iz Amazonije zadnja za tamkajšnje ljudi in kraje?

Seveda lahko to izjemno naravno dediščino v kratkem izgubimo, lahko pa jo tudi ohranimo. To je odvisno od vseh nas. Ohranili jo bomo, če se bomo povezali za zaščito teh gozdov.

Posek gozdov, ki vsem nam zagotavljajo les, pomeni namreč katastrofo. Zemljo po sečnji uporabljajo za gojenje soje, s katero pitajo prašiče, ki jih jeste tudi tu v Italiji, na primer. Vendar zavedati se moramo, da je to zelo pomemben prostor, ki našemu planetu zagotavlja vlago in zračne tokove, ki jih potrebujemo za preživetje. Ta prostor je največja zakladnica biotske raznovrstnosti in največji rezervoar sladke vode na planetu. Zato je na vseh nas, da opozarjamo, da poseganje v prostor ustvarja samo škodo. Zato srčno upam, da ta moja reportaža ne bo zgodovinska, celo poslednja reportaža o izginjajočem svetu, ampak da bo služila njegovi zaščiti.

Kakšne so danes razmere v Latinski Ameriki?

Recimo, da ostajajo razmere v državah Latinske in Srednje Amerike več ali manj nespremenjene. Zavedamo se, da gre za države v razvoju in imajo zato velike socialne težave, težave z urbanizacijo, ki je povzročila celo vrsto neverjetnih družbenih deformacij. To so velike proizvajalke surovin, ki jih prodajajo bogatim državam, imajo pa kronične težave na proizvodni ravni.

Kar zadeva Brazilijo, je treba potrditi, da se je nekaj spremenilo. Predsedovanje Bolsonara je bilo za državo prava poguba in morda se ista katastrofa tačas dogaja tudi v Argentini. Razmere so se v Braziliji nekoliko izboljšale s predsednikom Lulo. V južnoameriških državah se danes še lahko ponašamo z največjim subtropskim gozdom na našem planetu: eden od glavnih razlogov za postavitev razstave je zame ta, da bi svet opozoril na potrebo po zaščiti tega izjemnega prostora.

Kaj bi svetoval mlademu človeku, ki bi se rad približal fotografiji, kakršno jo pojmujete vi, se pravi kot orodje za raziskovanje in pripovedovanje o svetu, ki nas obkroža?

Priznati moram, da je mladim zelo težko karkoli svetovati. Ponudil vam bom kar svoj primer. Preden sem postal fotograf, sem bil kmet, odvetnik, celo ekonomije sem se učil, bil sem strojni inženir in tudi pilot. Šele nato sem spoznal fotografijo in se odločil, da bo to moj poklic - za vedno. Ko posnamem fotografijo, se zavedam, da sem ujel določen trenutek v zgodovini, se pravi ne le to, kar imam pred seboj, ampak delček družbe.

Z ženo sva nekaj časa imela čast, da sva vodila zavod za fotografiranje v Tokiu. Ko sva med svojimi študenti uvidela talent, sva mu svetovala, naj opusti fotografijo. Tako. Naj prekine in naj se vpiše na univerzo - naj študira ekonomijo, politiko, sociologijo, antropologijo ali kar se mu zahoče, ampak naj poskuša najprej razumeti družbo, v kateri živi. Šele ko bo pridobil vsa ta spoznanja, se lahko povrne k fotografiji, ki bo končno znala ujeti zgodovinski trenutek in bo imela smisel.

Za branje in pisanje komentarjev je potrebna prijava