Ko v očeh gledalca začutiš nelagodje

Chiara Bersani je leta 2018 prejela prestižno nagrado UBU za najboljšo italijansko mlado igralko; te dni je bila v Trstu gostja umetniške rezidence gledališča Contrada, nocoj pa rezultate svojega dela predstavila v Miramarskem gradu.

Njena govorica je unikatna, kot tudi sporočilo, ki ga nosi, saj je patologijo spremenila v priložnost za iskanje drugačnih umetniških perspektiv. Po današnjem nastopu bo performerka odgovarjala na vprašanja novinarja Roberta Canzianija, s katerim bo spregovorila o svoji poetiki. Pred tem je nekaj misli zaupala tudi Primorskemu dnevniku.

Današnji performans nosi naslov Naveza in govori o omejitvah, a v odnosu do narave. Bi nam pojasnili koncept?

Predstava je nastala med karanteno kot nenavadna koprodukcija za Centrale Fies in Ufo. Vezana naj bi bila na neposreden stik z naravo, a smo morali delo nadaljevati vsak na svojem domu, ideja pa je vseeno vzcvetela. Govori o dostopnosti naravnih prostorov, kar sploh ni vezano na morebitno obžalovanje »nemogočih« pokrajin; kar je za človeka lahko krivica, je v naravi le dejstvo – nekateri prostori so za določena telesa nedostopni. Zato izhajamo iz vprašanja, kako prisluhniti tem naravnim prostorom. V Miramarskem gradu smo skušali oživeti izvirno idejo projekta v popolnoma drugačni razsežnosti in z drugačnimi asociacijami.

Predstava Gentle Unicorn pa je vaš manifest: tako ideja samoroga kot tudi projekt Ufo poudarjata razumevanje in spoznavanje neke drugačnosti: bi lahko trdili, da nam vaša umetnost predlaga preusmeritev pozornosti?

Prav gotovo gledam na svet iz drugačne perspektive, s specifično počasnostjo in pozornostjo do nekaterih stvari. Ko sem začela tolmačiti občutek drugačnosti, sem naletela na odlične odzive gledaliških kritikov, ki pa so poudarjali predvsem ekscentričnost telesa: moje kompetence so bile vedno v drugem planu.

V italijanskih gledališčih obravnavamo telo na drugačen način in nimamo veliko invalidnih umetnikov. Nismo še našli načina, kako bi govorili in gledali na tovrstna telesa, kar je povsem razumljivo. Zato smo umetniki prevzeli odgovornost, da sami ponudimo drugačen pogled. Izhajamo iz dejstva, da vsakdo ob stiku z drugim instinktivno pripisuje tistemu telesu določen pomen in sporočilo. Samo kasneje lahko razvijemo globljo misel. Vzeti si moramo čas. Zato sem v omenjeni predstavi delala na stiku z gledalci: ponujala sem jim čas, da se sprostijo in začnejo razmišljati drugače. Tudi zame ni bilo preprosto prepoznati v njihovih očeh tisto nelagodje, ki sem ga sama čutila, vse to pa je lahko nov začetek.

Več v današnjem (petkovem) Primorskem dnevniku.