Sobota, 13 avgust 2022
Iskanje

Kresnik Veroniki Simoniti za roman Ivana pred morjem

Jubilejno 30. nagrado kresnik so tudi letos podelili na Rožniku

24. jun. 2020 | 15:42
Dark Theme

»Avtorica Veronika Simoniti ni samo pred nagrado za najboljši roman iz leta 2019, po novem ima kresnika – ker je Ivana pred morjem čudovit tuskulum,« je bilo sinoči slišati na ljubljanskem Rožniku v utemeljitvi žirije tridesetega kresnika: knjiga, ki je čudovito in mirno zavetje pred viharji na morju življenja. Nagrado za najboljši roman leta, ki jo podeljuje časopisna hiša Delo, je tako drugo leto zapored prejela pisateljica: po Bronji Žakelj, ki je lani zmagala z avtobiografsko pripovedjo Belo se pere na devetdeset je letos čast doletela pisateljico Veroniko Simoniti, ki je žirijo prepričala z romanom Ivana pred morjem (Cankarjeva založba, 2019).

V programu sinočnje prireditve si je Katarina Marinčič, ki je ena treh pisateljic, ki so v 30-letnici nagrade prejela kresnika (ob njej in Bronji Žakelj jo je bila doslej prejela le še Berta Bojetu), v nagovoru zamislila, da se morda trojici pridruži še četrta nagrajenka. In želja se je izpolnila.

»V izbornem jeziku Veronike Simoniti je mehko brati o grobem zlu, ki mu včasih ni mogoče ubežati ... Pripovedovalkina babica Ivana spozna, kakšno ogledalo je lahko ljudem mirno jezero, doživi ljubezenski nemir reke in hrepeni po plivkajočem Jadranu. Morju se približa, a doseže ga ne; kakor pravi naslov, za zmeraj ostane pred njim,« je zapisala žirija, ki ji je predsedovala Delova novinarka Mimi Podkrižnik, v njej pa so bili še Alen Albin Širca, Peter Svetina, Mateja Komel Snoj in Anja Mrak.

Med predstavitvijo letošnjih petih finalistov je Veronika Simoniti spregovorila o kopreni starinskosti na fotografiji in vonju starega divana, ki sta navdihnila roman Ivana pred morjem (platnico krasi fotografija Maria Magajne), v katerem se poigrava s spominom in njegovim protipolom, ki je pozabljanje. Na vprašanje, kaj je zanjo spomin, pa je odgovorila, da je spomin nekaj, brez česar nas ni, je naša identiteta. Veronika Simoniti je bila med finalisti za nagrado že leta 2015 s prvencem Kameno seme.

Prireditev (zaradi varnostnih ukrepov za zajezitev epidemije je bila tokrat le za povabljence, v živo pa jo je prenašala spletna stran časopisa Delo) je minila tudi v znamenju 30. obletnice nagrade. V začetku prireditve so se ji poklonili z videom. »Oče kresnika«, pisatelj Vlado Žabot, je ob jubileju med drugim povedal: »Vsekakor me veseli, da sta ta ideja in nagrada preživeli svojih prvih 30 let. Bili sta učinkovita spodbuda in promocija slovenske jezikovne in duhovne ustvarjalnosti v romaneskni formi. Vse to zagotovo potrebujemo.«

V finalu so bili še romani Norhavs na vrhu hriba (Cankarjeva založba) Suzane Tratnik, Sonce Petovione (Celjska Mohorjeva družba) Branka Cestnika, Izvirnik (Mladinska knjiga) Jiržija Kočice in V Elvisovi sobi (Goga), s katerim je Sebastijan Pregelj v nedeljo osvojil Cankarjevo nagrado.

Za branje in pisanje komentarjev je potrebna prijava