Los Angeles, Kansas City in Repen

Tržaški pianist, džezovski samouk, ki je bolj znan v ZDA kot v Italiji, si je delovno ustvarjalni prostor uredil v Repen Jazz Clubu. Glasbeno kariero je začel v Venetu in nadaljeval v Vzhodni Evropi. Sledila sta Los Angeles, kjer je igral v raznih skupinah in izdal nekaj plošč, in Kansas City, kjer je posnel 22 plošč. Postal je tudi častni občan mesta, ki je ena od zibelk džeza in kjer domuje American Jazz Museeum. Jutri bo ob 20.15 nastopil v Trstu, v Hiši glasbe.

"Pridite v Repen Jazz Club, tam se bova lahko pogovorila v miru," je tržaški pianist Roberto Magris predlagal kraj intervjuja.

Repen Jazz Club? Da bi v Repnu imeli kak džezovski klub? Ta je pa nova!

In vendar obstaja. Poslopje, v katerem deluje, je mogoče s Placa takoj opaziti, saj oko med sprehodom po okolju okrog osrednjega vaškega trga težko spregleda edino hišo živahno roza barve. V njem si je Magris uredil svoj delovno ustvarjalni prostor. Poslopje je ozko, tesno, enosobno. S pritličja vodijo v prvo nadstropje strme kovinske stopnice. Na pragu je uokvirjena dobrodošlica, zastekljen logotip Repen Jazz Cluba. Ob njem velika fotografija uzbekistanskega džezovskega orkestra, na kateri je mogoče v množici belo uniformiranih glasbenikov za klavirjem opaziti nekaj let mlajšega Roberta Magrisa.

V gornjem prostoru eno stranico prekrivajo police s stotinami skrbno urejenih ploščkov. Nad pianinom Kawai in po drugih stenah so razobešene fotografije, njegove in njegovih glasbenih sopotnikov, letaki koncertov, razna priznanja z vseh koncev sveta, strani časopisov, ki so pisali o njem. Na mizici je položena odločba, s katero je Republika Slovenija 27. decembra 2022 podelila Robertu Magrisu slovensko državljanstvo za njegovo dejavnost in zasluge "na področju jazza tako v Sloveniji, kakor tudi na mednarodnem področju".

Na polici omare tik v kotu je na črnobeli fotografiji videti dečka pred klavirjem. Pravšnja iztočnica za pogovor.

Kako ste postali pianist?

Star sem bil štiri ali pet let, s starši sem živel na Opčinah. V naše poslopje je dvakrat tedensko prihajal učitelj Stanko Malič in dajal lekcije klavirja nekaj let starejšemu fantku, ki je živel v gornjem nadstropju. Ko so ga starši vprašali, ali bi lahko učil tudi mene, je pristal. Malič je bil na Opčinah priznan in sposoben glasbenik, igral je tudi v cerkvi. Že po nekaj lekcijah je ugotovil, da imam absolutni posluh.

Glasbena pot vam je bila torej vrojena ...

Tako kaže. Z učiteljem Maličem sem vadil klasično glasbo vse do liceja. Bil sem nekakšen njegov najbolj priljubljeni "glasbeni vnuk". Ko ni mogel več on priti k meni, sem jaz zahajal na lekcije k njemu. Tako se sploh nisem vpisal na konservatorij. Učitelj Malič je imel svojo posebno didaktično usmeritev. Uvedel me je v glasbo ruskih skladateljev, privlačila me je njihova harmonija, ki je imela - tako sem odkril pozneje - določene stične točke z džezom, čeprav ni bila džez. Na učitelja Maliča me veže tudi zelo hvaležen spomin.

Kateri?

Ko sem mu leta 1980 prinesel na dom svojo prvo ploščo, je bil zelo ponosen name.