»Med sprehodi po Korzu mi je nono pel in pravil, da sem dojemljiv za glasbo«

Objavljamo del intervjuja iz četrtkovega Poletnega miksa v Primorskem dnevniku.

Niz štirih intervjujev s sooblikovalci novogoriško-goriške Evropske prestolnice kulture (EPK) začenjamo z Alexandrom Gadžijevom. Enaintridesetletni klavirski enfant prodige se je rodil v Gorici dvema pianistoma - Goričanki in Rusu -, svojo umetniško pot pa je začel na Centru za glasbeno vzgojo Emil Komel.

Med pogovorom se nizajo najpomembnejše etape njegove kariere, tudi drugo mesto na Chopinovem klavirskem tekmovanju v Varšavi, ki velja za enega najpomembnejših svetovnih tekmovanj klasične glasbe. Pred kratkim je v sklopu Evropske prestolnice kulture vodil festival Prečkanja - Sconfinamenti, ki ga soorganizira Glasbena matica, v sklopu festivala pa mojstrski tečaj s študenti in študentkami iz vse Evrope. Niz dogodkov je zaključil s svojim koncertom v goriškem mestnem gledališču Verdi, čemur sta sledila še velik glasbeni dogodek na Trgu Evrope/Transalpini in koncert v svetogorski baziliki.

Rodili ste se in odraščali v Gorici, sledilo je šolanje na Mozarteumu v Salzburgu, nato pa ste študij nadaljevali v Berlinu, kjer še danes živite. Kateri klavirji so zaznamovali vaše življenje?

Začel sem z malim stenskim pianinom Petrofom. Moj prvi klavir, na katerega sem igral doma, je bil očetov Kawai. Po nekaj letih ga je zamenjal nemški Steinway: to je bil in je tudi ostal moj klavir. Razprl mi je nove barve, zvoke - stari spremljevalec iz sedemdesetih let. Upam, da bo z mano celo življenje. Dobro vzdrževanje lahko klavir ohrani tudi sto let. V Berlinu igram na klavir Shigeru Kawai. Z enakim sem se uvrstil na drugo mesto na Chopinovem tekmovanju v Varšavi, nanj sem igral tudi na Trgu Evrope in na Sveti Gori. Kawai je japonski instrument, del moje duše se je tako nalezel japonske kulture.

Trije dogodki so za vami: gledališče Verdi, Trg Evrope, Sveta Gora: ste zadovoljni?

Šlo je za veliko delo, ne le izvedbeno, ampak tudi organizacijsko, sploh za Trg Evrope. Ukvarjal sem se z nastopajočimi, na kar nisem navajen. Prevzel sem drugo vlogo, umetniško vodenje, in odkril, da mi pravzaprav leži.

Povrh vsega ste igrali doma, v Gorici.

V Gorici živim v Ulici Morelli, dobrih dvesto metrov od gledališča Verdi. Zabavalo me je, da sem se tja odpravil peš. Tudi do Trga Evrope sem šel peš. Prvič v življenju sem šel peš na svoj koncert.

Če smo že pri koncertu na Trgu Evrope: zakaj ste v program uvrstili tudi ljudske pesmi?

Ko se na koncu Koralne fantazije pojavi C-dur akord, se zasliši ob klavirju in orkestru tudi zbor - takrat sem se spomnil na nonota. Ko sem bil otrok in sem se z njim sprehajal po Korzu, mi je pel in mi je pravil, da sem dojemljiv za glasbo. Pel mi je veliko pesmi, med temi tudi furlansko ljudsko Stelutis Alpinis, ki sem jo uvrstil v koncertni program.

Postaviti Beethovna ob bok ljudskemu petju se zdi tvegana poteza za laika, kot sem jaz.

V velikih mestih se je občutek za ljudskost izgubil, tukaj pa je ostal. To sem želel poudariti. Ne nazadnje pa: tema Beethovnove Fantazije, ki jo je skladatelj nato predelal tudi v Deveti simfoniji, je ljudska. Beethoven se je nato ukvarjal z njeno predelavo in razvojem. Bistvo ni v primerjavi, ampak v razumevanju, kako se lahko eno izliva v drugo.

Zanimiva se mi zdi nekakšna na glavo obrnjena dinamika. Vtis imam namreč, da se ni mesto poklonilo vam, ampak vi mestu, ker ste sami povabili nastopajoče ...

Glavno vlogo je imel klavir, saj je na odru sedelo sto dvajset ljudi, ki so celih pet minut poslušali moj klavirski solo. Želel sem si koncert v znamenju sodelovanja, to je duh EPK-ja: zbor, orkester, dirigent, šest solistov in dveurni dogodek. Beethovnova fantazija se prilega temu. Ob igranju postaja namreč jasno, da je Beethoven postavil ne le glasbeno zgradbo, ampak tudi družbeno vizijo ... vizijo skupnosti, pravzaprav.

Katera je vaša skupnost?

V tem življenjskem obdobju je moja skupnost predvsem v Berlinu. Živim tam, in ko se vračam s koncerta, se vračam v Berlin. Seveda, ko sem »doma«, sem v Gorici. Imam svoje stare prijatelje z goriškega znanstvenega liceja, z njimi grem v Fabriko v Novo Gorico. Marsikdo ne živi več tu: eden je v Belgiji, drugi v Luksemburgu ... Tukaj imam starša in sorodnike v Volčji Dragi in v Novi Gorici. Skupnost je skratka zelo lep pojem, ki pa ga je težko opisati.

Študentje v Ljubljani ob petkih pravijo, da gredo domov. Potem vedno kdo vpraša, če domov v Ljubljano ali ... domov domov. Kje ste vi doma? Kje je vaš dom?

Dom je Gorica. Takega kraja ni nikjer na svetu. Prepotoval sem veliko držav in videl veliko mej, a druge Gorice ni nikjer. Nikjer drugje ne človek zatipa stikanja romanske, slovanske in germanske civilizacije kot tukaj. Na koncertu na Trgu Evrope sem ob stikanju različnih jezikov občutil, da gre za naš prostor: hkrati naš in od vseh. A tudi če je last vseh, to še ne pomeni, da se z njim ni treba ukvarjati, nasprotno: nastati mora globlje zavedanje, da gre za nekaj skupnega.

Kako so te tri civilizacije zaznamovale vašo glasbeno pot?

Slovanska po očetu. Na moskovskem konservatoriju je videl Šoštakoviča in največje instrumentaliste, skladatelje, dirigente. Bili so zadnja generacija svetovnih glasbenih velikanov. Razvil je globoko željo po glasbi in mi jo posredoval, ne nazadnje z zelo visokimi standardi. Doživel je višek zahodne glasbene kulture in mi jo posredoval.

Kaj pa germanska in romanska?

Nemški svet sem podoživel z repertoarjem in z izkušnjama v Salzburgu in v Berlinu. Tu sem razumel tudi, da je nemško dojemanje glasbe bolj analitično, ne le v hladnem smislu. Poudarek ni le na emocionalni vsebini in domišljiji, fantaziji, ampak tudi na strukturi. Italijanska glasbena tradicija pa klavirju ne ponuja veliko. Bolj sem se posvečal francoski glasbi.

Imenovani ste bili za ambasadorja EPK-ja in nato postali eden izmed akterjev kulturne prestolnice. Kaj si želite, da bi ostalo od Evropske prestolnice kulture?

Mesto se v enem letu ne bo spremenilo. Všeč mi je matematika, zato naj dam primer: ko si star petnajst let, se v enem letu zgodi 7 odstotkov tvojega življenja, ko si star petdeset, pa se v enem letu zgodita le 2 odstotka. Skratka: starejša in bolj ustaljena skupnost ni tako dinamična pri podoživljanju sprememb. Želim pa si, da ostane vzdušje EPK-ja. In želim si, da bi se skupnost odločila, kaj je bilo pomembno - in da bi to ohranila.