Nedelja, 14 avgust 2022
Iskanje

Misli nekega starca

V prazničnem nizu Obrazi objavljamo zapis Marka Gavriloskija

Svet |
9. jan. 2022 | 7:30
Dark Theme

Ime mi je V. Ime se me še komaj drži. Kot jesenski list, do katerega drevesna tekočina ne seže več. Sem ime nekega nepomembnega starca, ki se je družbi zataknil za zobmi. Ime je pomembno zgolj takrat, ko ga lahko povežemo z osebo. Jaz pa nisem več oseba. Sem zgolj številka, ki nemo prešteva kroge na vrtiljaku. Sem številka ostarelih let. Sem številka brezimne jate ptic. V starosti se let ne prešteva, ker starost pač izgleda staro, nagubano, izžeto in utrujeno. Zato številka ni pomembna. Na moja leta je padla meglena koprena starosti. V starosti vsi obrazi izgledajo enako, zato imena in leta niso pomembna. Tako so me prepričali. Tako me je prepričalo telo, ko sem se kopal v vrelcu mladosti. Tako so me prepričali moji soborci, ko smo se v čvrsti in napeti koži še lahko zazrli v svoj odsev. V mladosti ne mislimo na starost. Niti je ne vidimo. Starci so zliti v eno samo kožno gubo, izpod katere te presoja obsojajoči pogled. Pogled, ki ne odpušča.

Pogled, ki odpušča, se je zastrmel vame. Z rahlo priprtimi očmi, kot da šteje zavoje sotesk in strug lanske povodnje, ki si je utrla še nekaj novih poti. V resnici jih ne štejem več. V resnici me ne zanima. V očeh se mi zrcali mladost, a teh oči nihče ne vidi. Oči se nikoli ne postarajo. A kaj so oči brez obraza, če me drugi vidijo zgolj skozi kožne gube? Gledajo skozenj in mimo. Njihovo milostno mimobežno zasipavanje s pogledi me utruja. Mimobežne poglede sem tudi sam prodajal. Precenjeni so. Posebno za izkušene starce, ki so nekoč blesteli kot izvrstni prodajalci mimobežnih pogledov.Mladost je precenjena zaradi vrtinca minljivosti, proti kateremu jo vleče gravitacijska sila odtekajočih let. Leta so mi spolzela po obrazu kot solze, ki jih nikoli nisem pretočil za izgubljenimi priložnostmi. Leta, ki mi danes pripovedujejo pravljico o mladosti in resnico o starosti. Leta, v katerih sem neviden za svet, ki sem ga ustvarjal. Za svet, v katerem se pogledi pač ne ustavijo na obrazih starcev.

Besede me zapuščajo. Včasih si želim, da bi obraz povedal vso zgodbo. Da bi ga lahko prebrali kot knjigo. Si ga ogledali kot film ali pa ga preprosto poslušali. Kot radio, ki hrešči ob odprtem oknu. Kakšno zgodbo bi povedal moj nemi obraz? Kaj bi razbrali iz brazd in senc, ki so se mi zarisale pod očesno veko? »V očeh se mu zrcali preteklost. Starost. To je moder človek. Vidiš, kako oddaljen je njegov pogled. Res mora biti star.« Vraga! Pojma nimaš. Pojma nimaš, ker ni pomembno. Starost ne premore modrosti. To laž so nam prodali, da bi jih spoštovali. Naše starce. Da ne bi pozabili na njih. Da jih ne bi frcnili med pokvarjene spomine, ki služijo zgolj obrekovanju in jamranju. Modrosti si res ne prislužiš zgolj s tem, da si preživel ostale in zdaj nesramno bentiš čez mlade rodove.

Jamram. Kar se mi lahko spregleda, ker sem star. Tokrat bom unovčil bon starosti, da ne boste umaknili pogleda. Oglejmo si skupaj te gube, ki sušijo moj obraz. Poglej me. Preštej zavoje, v katerih se lomijo sončni žarki in rišejo sence. Preštej besede ljudi, ki so se odbile od tega obraza, in tudi besede, ki so vanj poniknile. Poglej me in preštej vse obraze, ki sem jih nosil. Kateri obraz bi povedal resnico? O meni. O tebi. Katerega od obrazov bi postavil na tuj vrtiljak in s katerim bi opazoval njegov krog?

V starosti umirajo obrazi starcev. Sami. Osamljeni. Mladost je gluha za krike njihovih let, ki se utapljajo v pozabi letnic. V vseh prekrižanih črticah na stenah ječe lastnega telesa. Mladosti je vseeno za starost, ker je ne bo nikoli dohitela. Preprosto se bo izlila vanjo, medtem ko si bosta v tistem ključnem prelomu zrli v oči. Kot se starost preprosto izlije v ne-bit. V smrt. Za mladost smo starci že mrtvi. Tako nam sporočajo njihovi mimobežni pogledi. Njihovi pogledi, ki vidijo v vseh starcih eno veliko posušeno rozino, ki se zatakne za modrostni zob. Ko se ti pogledi namnožijo, je prepozno. Takrat nam nihče več ne more postaviti realne cene. Kakšna je cena starosti? Je enaka ceni mladosti? Kdaj bo življenje postalo enako življenju?

Držim se imena, starosti in let. Ko štejem kroge na vrtiljaku, opazujem obraze, v katerih se zagledam. V vseh niansah.

Za branje in pisanje komentarjev je potrebna prijava