Monodrama Ismena, njena sestra nizozemske dramatičarke Lot Vekemans je doživela slovensko praizvedbo pred enajstimi leti v Slovenskem stalnem gledališču v Trstu. Režiser Igor Pison je letos ponovno vzel v roke pripoved Antigonine sestre, da bi ji podaril čisto novo preobleko v novi uprizoritvi, ki je nastala ob poletnem gostovanju na festivalu Le notti di Cabiria v Novari. Nikla Petruška Panizon je bila protagonistka prve uprizoritve in se je v lik Ismene vživela tudi v novem režijskem branju. Nova različica bo na sporedu tudi v Trstu, in sicer jutri, v četrtek in v ponedeljek, 9. novembra, ob 20.00, vedno z italijanskimi nadnapisi.
Ismena je simbol vseh ljudi, ki ne izstopajo z izjemnimi dejanji, živijo v senci močnih osebnosti in si želijo le mirnega življenja. S kančkom ironije, predvsem pa z iskreno osebno izpovedjo nam zaupa svoj pogled na znamenito starogrško zgodbo. Roditi se kot sestra Antigone očetu Ojdipu in materi Jokasti je veliko življenjsko breme, saj neopazna Ismena ni nikoli imela možnosti, da bi se postavila v ospredje.
»Čeprav sva z Niklo zelo navezana na prvo branje teksta, se nama je po več kot 11 letih zdelo, da bi bilo treba naš zdajšnji pogled – ki se je z leti razvil – preliti v novo estetiko in poetiko,« je povedal režiser Igor Pison. »Ismena, kot smo jo prvič postavili na oder, je odražala povsem drugačno branje, v katerem se lik sestavlja prek različnih žanrov. Srž tedanje režije je bila nekakšna montaža popkulture in potrebe po vidnosti. Nova Ismena je nastala na podlagi lika, ki je prisiljen v zgodbo, v okvir, ki je ne definira. Njena pripoved tokrat izhaja iz odločnega nestrinjanja z lastno družino in preteklostjo. Ve, da je nositeljica zgodbe, ki ni njena. Predstavlja protijunaški lik. V prelivanju krvi ne vidi ničesar vzvišenega; trdi, da so vojne prava neumnost, boj za premoč. Odločila se je ohraniti mavzolej groze, da bi njena zgodba imela smisel za prihodnje generacije, bolj kot ga je imela zgodba njene sestre. Zanimivo bi bilo preveriti, kakšna bo Ismena čez 10 let. Katera bo njena potreba po pripovedi?«