Naslov njene biografije je Luciferka, ker pravi, da je hudičeva hči

Pogovor z njo in Matejem Šurcem je bil v Tržaškem knjižnem središču na sporedu pretekli četrtek. Luciferko (Beletrina, 2019) sta napisala skupaj, kot soavtor je naveden tudi njen maček Kotik. Matej Šurc pa je avtor knjige Vsega hudega me brani, izšla je lani novembra pri založbi Sanje, gre pa za literarizirano pričevanje o spolnih zlorabah v Katoliški cerkvi v Sloveniji.

Svetlana Makarovič je bila rojena leta 1939 v Mariboru, njen oče je bil iz Nabrežine in v pogovoru je večkrat omenila spretno nono Aurelio, ki je bila po njenih besedah praktična in iznajdljiva ženska. Po poti na pogovor, je povedal Dušan Jelinčič, je pela italijanske pesmi. Ko je bila majhna, se je spomnila, so peli »dajte nam puške, gremo v Trst«.

Tako kot v knjigi je bila tudi na pogovoru gostja zelo iskrena o družini. Tako vodja pogovora kot soavtor Luciferke sta izpostavila, da sta se ob branju smejala in jokala. Na vprašanje, ali je ni nič strah, ko se tako zelo iskreno razgalja, je Svetlana Makarovič odgovorila, da jo je marsičesa strah. Recimo neviht, ko je bila majhna ji je mama rekla, da se tako bog krega nanjo, ker ne moli. Nevihta ji je tudi obudila spomin na bombardiranje med vojno. Poudarila je, da je v bistvu zelo strahopetna, da se boji zobozdravnikov in da ima pred vsakim dogodkom, predvsem koncertom, tremo.

Na vprašanje, kaj najraje od vsega, kar je v življenju delala, počne sedaj, s katerim področjem dela (je namreč igralka, pesnica, pisateljica, šansonjerka) se najbolje poistoveti, je Svetlana Makarovič rekla, da s tem, kar počne sedaj, ta trenutek. »Včasih pa tudi kvačkam, sem žleht ali pišem politične pamflete in me potem tožijo.«

Matej Šurc je izpostavil tudi humanitarno plat Svetlane Makarovič, o kateri sama sicer ne govori. Podarila je sredstva mnogim zavetiščem za živali, tudi revnim. Za Luciferko se je prebil skozi gore arhivskega materiala, od intervjujev, člankov, vseh njenih del. Svetovala pa mu je tudi pri njegovi zadnji knjigi Vsega hudega me brani, ki »bi bila brez Svetlane prav gotovo zelo drugačna«. Za pisanje njegove knjige je bil ključen duhovnik, ki ga je poznal v mladosti. Bil je družinski prijatelj, plezalec, prijazen človek. Čez nekaj desetletij je izvedel, da je bil brutalen do žensk in spolni predator. Knjiga razkriva sistematično prikrivanje zločinov ter posledice, ki so se zaradi molka in strahu odražale skozi desetletja. Zgodbe žrtev, s katerimi se je pogovarjal, so pripomogle k prikazu trpljenja, izdaje in boja za preživetje. Pogovor se je dotaknil tudi celibata in tega, da slovenska Cerkev ni več na strani ljudi, revnih, temveč odkrito podpira trenutno vlado, kar pa, po njegovih besedah, pušča cerkve vse bolj prazne.

Več v današnjem (torkovem) Primorskem dnevniku.