Ne Paradiso, pač pa Nuovo Cinema Buie

Nuovo cinema ... ne Paradiso kot pri znamenitem Tornatorejevem filmu, pač pa – Buie. Hrvaška različica naslova zadnjega dokumentarnega filma, pod katerega se je podpisal tržaški avtor Alessio Bozzer, se tako glasi Novo Kino Buje. Dokumentarec bo premierno na ogled v ponedeljek ob 20.30 v tržaškem kinu Ariston, projekcije se bo udeležil tudi režiser, ki ga je širša javnost že spoznala ob dokumentarni uspešnici Trieste, Jugoslavia, v kateri je prikazal nekdanjo živahnost trgovanja na Ponterošu.

Že v svojem prejšnjem filmu ste pogled obrnili v preteklost, prostorsko pa tudi nekoliko proti »vzhodu«. Podobno bi lahko rekli za tokratni film. Kaj vas je nagovorilo k filmski pripovedi o kinodvorani v istrskem mestecu?

Zamisel je nastala precej po naključju, ko sem za kavarniško mizico v Trstu klepetal s starejšo gospo, ki mi je pripovedovala, kako je, ko je bila majhna, živela v poslopju Ljudskega doma na Bujah, v katerem je bil tudi kino. Povedala mi je, da je nekega dne bil pri njih doma sam Josip Broz Tito in da mu je sedela v naročju. Medtem ko mi je to pripovedovala, se mi je prizor dobesedno izrisal pred očmi. Tako sem se začel zanimati za to kinodvorano. Šel sem na Buje, da bi videl, če kino še obstaja. In obstaja. Ne več v enaki podobi kot takrat, saj so ga prenovili in danes tam deluje Ljudska univerza, a je še vedno tam. Tako se je začelo sodelovanje s Tanjo in Rosanno, ki so mi pri delu veliko pomagale. Spoznal sem nekaj ljudi, med temi Pina Degrassija, ki je eden izmed protagonistov filma, Nives, Palmiro in veliko drugih, ki so s svojimi zgodbami pripomogli k nastanku tega filma.

Vam je koncept filma bil jasen že od začetka ali se je ta oblikoval s časom?

Želel sem delati na dveh vidikih: prvi je zgodovinsko-sociološki. Želel sen prikazati Buje v dramatičnem povojnem obdobju, ki je zaznamovano z eksodusom. A hotel sem, da bi o tem času spregovorili ljudje, ki so ostali v istrskem prostoru. Zanje je kino postal nekakšen referenčni kraj, kraj srečevanja. Drugi namen pa je bil – ne vem, če mi je pri tem uspelo – ustvariti film, ki bi bil skoraj univerzalen. To pa zato, ker mislim, da je zgodba o malem bujskem kinu lahko tudi zgodba male kinodvorane na jugu Italije ali bilo kje drugje ... Zame je kino vedno bil čaroben kraj in želel sem ustvariti nekakšen hommage tej čarobnosti. Tudi zato, ker se mi zdi, da magičnost kinodvoran počasi usiha. Želel bi, da bi se ljudje spet privadili na obiskovanje kinodvoran.

Kakšna je bila družbena vloga kinodvorane v mestecu, kakršne so bile povojne Buje? Ena izmed pričevalk o kinu reče – »tu smo bili slobodni«.

Mislim, da je bila zelo pomembna. Za film sem zbral pričevanja ljudi, ki so v povojnem času bili otroci ali najstniki. Pri tem se je treba zavedati, da imajo mladi ljudje drugačen pogled na dejanskost, zato za njih družbeni problemi, ki so takrat obstajali, mogoče niso bili tako v ospredju ali so enostavno šli mimo njih. Mogoče so jih tudi starši nekoliko ščitili pred vsem tem. Ampak kinodvorana je bila kraj, kjer so se vsi otroci in mladi srečevali in so pred velikimi junaki, ki so se izrisovali na belem platnu, bili na nek način enaki. Vsi so hoteli biti filmski junaki.

In čeprav se je na Bujah začelo uradno govoriti v drugem jeziku, so se vsi med seboj razumeli, saj so itak govorili narečje, ki je združevalo italijanske in slovanske jezikovne prvine. Kino je bil skratka kraj, kjer so se razlike izničile.

Celoten intervju v današnjem (petkovem) Primorskem dnevniku.