O joti, razglednicah, neusahljivosti

Priloga je na voljo v PDF obliki.

94-letnemu moškemu ne moreš prodajati iluzij. Zato sem se leta 2007 odločil, da Borisu Pahorju ne bom nič povedal. Niti besedice o tem, da je iz Trsta odpotoval, naslovljen na založbo Fazi v Rimu, izvod njegove mojstrovine Nekropola. Zamolčal sem srečno naključje, da je knjiga prišla v roke Lauri Senserini. Neobičajni izdajateljici, vajeni razmišljati o književnosti predvsem na podlagi tržne prodaje, ampak tudi občutljivi, modri ženski, ki je prebrala vsa najlepša besedila o holokavstu in lagerskem peklu.

Spomnim se, da mi je prvi stik z Lauro omogočila Silvia Bonucci, dobra pisateljica, ki je prezgodaj umrla. Oba sva bila zgrožena nad tem, da sta bila Boris Pahor in Nekropola priznana v Franciji, v Nemčiji, in povsem prezrta v Italiji. “Storiti morava nemogoče, da bo prevedena in izdana,” sva si ponavljala. A med upanjem in gotovostjo, da se bo le prikazala v italijanskih knjigarnah, je bilo ogromno brezno.

Pahorju sem zaupal: “Neki založnik hoče izdati vašo Nekropolo.” Nekaj trenutkov je pomolčal. Potem je rekel: “V redu, je pa treba vprašati za dovoljenje Tržiški kulturni konzorcij.” Težko sem verjel, da je tem, ki so poskrbeli za italijansko izdajo z zelo omejenim dometom, iz radodarnosti in hvaležnosti prepustil avtorske pravice tako pomembne knjige.

Preostali del zgodbe je znan. Izid romana po zaslugi Elida Fazija in Alice Di Stefano, izreden uspeh Nekropole v Italiji, nagradi napoli in viareggio, ki so ju Pahorju z aklamacijo podelili leta 2008. In nato intervju Fabia Fazia v televizijskem programu Che tempo che fa (Kakšni časi), kandidatura za Nobelovo nagrado. Iz vse Italije in Evrope je na Pahorjev dom deževalo tisoče vabil, da bi spregovoril o svoji knjigi, fašističnem preganjanju Slovencev v Trstu, strahotah, ki jih je doživel v nacističnih taboriščih.

Sedaj, ko Borisa ni več, hranim spomin na najine čudovite pogovore, kosila z joto in krompirjem v kozici, na skupno potovanje v Neapelj. Predvsem pa ne bom nikoli pozabil njegove neusahljive želje po življenju, njegove spodobnosti, da razmišlja svobodno, ne da bi ga karkoli pogojevalo. In njegove ganljive zavezanosti maternemu jeziku, slovenščini, in svojim ljudem, ki jih je Zgodovina v tem kotu Evrope dolgo maltretirala.

Z mano ostajajo tudi številne razglednice, ki mi jih je pošiljal iz mest, kamor so ga vabili, da bi spregovoril. Znak prijaznosti, naklonjenosti, ki je manjšal razdaljo. In se posmehoval prehodnim modam. “Kajti razglednic,” je pravil Boris Pahor, “ne pošilja več nihče”. Ampak zanj, ki je še vedno pisal na pisalni stroj in preziral računalnik, je bil lov na te kartonaste pravokotnike samo eden od načinov, da se ne bi vdal ponižujočemu uniformiranju ljudi.