Pisano življenje tržaške družine Kosovel

O mešanih tržaških identitetah je bilo napisanih veliko knjig. Vsaka življenjska zgodba, v kateri se prepletajo različni jeziki in kulture, je po svoje dragocena in tudi poučna za razumevanje tega majhnega Babilona, ki mu pravimo Trst. Iz takšnega za mesto značilnega okolja izhaja tudi Roberto Weber. V knjigi L’uomo che parlava alle statue (Človek, ki je govoril kipom), ki je izšla pri založbi Bottega errante edizioni (159 strani, 15 evrov), se je eden od ustanoviteljev podjetja za merjenje utripa javnega mnenja SWG lotil zahtevnega dela. Lažje je pisati o drugih, kot o sebi, svoji družini ter njenih lepih in manj lepih zgodbah.

Webrov praded je bil carinski uslužbenec Valentin Kosovel, čigar brat Anton je bil oče Srečka Kosovela. Piscu knjige je o tem nekoliko megleno pripovedovala mama (Slovenka iz Barkovelj), podrobnejše podatke o tržaški veji Kosovelovih mu je posredoval prijatelj Ravel Kodrič. Čeprav je bila tržaška družina Kosovel mešanega izvora (Valentinova žena Concetta Moise je izhajala iz italijanske družine s Cresa), je bila zelo navezana na slovenski jezik in kulturo. Maria Moise Kosovel se je poročila s sudetskim Nemcem Federicom Webrom, dedkom pisca knjige.

Roberto Weber je odraščal v vili Irmi na Greti, zrcalni podobi Trsta. V njej so živeli Italijani, Slovenci, begunci iz Istre in družine drugih narodnosti. Nekateri so bili podporniki fašizma in nacizma, drugi aktivisti OF, tretji neopredeljeni. Sožitje ni bilo lahko, vsakdo je živel kot je mogel in znal, večjih trenj pa ni bilo.

Webrova mama Norma se je s svojo mamo in njenimi sorodniki pogovarjala v slovenščini, s sinovoma pa v italijanščini. V družini je torej vladal dvojni »jezikovni kodeks«.