Plesna vročica iz sedemdesetih let ohranila vso svežino

Ples kot sredstvo osebne rasti in družbene uveljavitve. Najprej uspešen film leta 1977, nato, dobri dve desetletji kasneje še muzikal: Saturday Night Fever - Vročica sobotne noči (La febbre del sabato sera) ni samo odličen film - muzikal, temveč je verodostojna priča o mladostnem dojemanju in upiranju situaciji, ki je zaznamovala sedemdeseta leta prejšnjega stoletja v ZDA. Točneje v New Yorku, bleščečem mestu, ki pa se je potisnjenim v predmestja kazal v precej drugačni luči.

Med drugim je julija 1977 v ameriški metropoli prišlo do izpada električnega toka, kar je povzročilo veliko nevšečnosti in tudi množičen protest. V Brooklynu, kjer je ob drugih živela tudi konsistentna italijanska skupnost so najstniki dneve preživljali precej v senčnem predelu, ob sobotah zvečer pa so si zaželeli luči, glasbe in seveda plesa. To je bil tudi svet sina italijanskih priseljencev Tonyja Manera, zaposlenega v trgovini z barvili, ki pa se je razživel na sobotni večer, ko je kot plesalec blestel v diskoteki Odissey 2001.

Če je zelo zanimiva vsebina, ker zelo jasno predstavlja mlade v ZDA v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja, je večji del zasluge za uspeh tako filma kot muzikala pripisati glasbi skupine Bee Gees. Vročica sobotne noči namreč sodi med tiste ne prav številne predstavnike tega žanra, katere skladbe so se znašle na lestvicah najbolj prodajanih plošč in ki so postali pravi hiti. Še danes so razpoznavni v različnih izvedbah. In ko so zgodba, pesmi in plesi podani prepričljivo, je muzikal, ki je nastal in ostal kot priča določenega zgodovinskega obdobja, še vedno izredno privlačen.

Sassudelli kot Travolta

Muzikal Saturday Night Fever je doživel številne adaptacije, tudi jezikovne. V italijansko inačico ga je domiselno predelala skupina Compagnia della Rancia, ki se je prva v Italiji podala na pot muzikala in še danes ostaja porok za kakovostno produkcijo. Tokratna, režijo katere je podpisal Mauro Simone, kroži po raznih mestih od sezone 2024 in je pred nedavnim pristala tudi v tržaškem gledališču Rossetti.

Režiser, ki se je precej vest no držal originala, kar velja tudi za kostume, je ustvaril zelo razgibano in lepo uprizoritev. Avtorji italijanske postavitve so se odločili, da prevedejo v italijanščino tekst in nekatere pesmi, v katerih se liki izpovedujejo. Najbolj znane pesmi, s katerimi se je ozračje v diskoteki Odissey 2002 razgrelo, pa so ostale v angleščini. Poudariti velja, da je bila operacija smiselna in funkcionalna predstavi. Zelo posrečena je bila scena avtorja Leleja Moreschija, ki je brez velikih efektov posredovala verodostojno podobo krajev, v katerih se je zgodba odvijala. Italijanski Tony Manero je bil Simone Sassudelli, kateremu se pozna, da si je izkušenj nabiral tudi v ZDA. Zdržati primerjavo z Johnom Travolto, ki je s filmsko vlogo zaslovel, ni lahko! Dobri so bili tudi ostali nosilci vlog, pravzaprav vseh 21 interpretov. Posebej je treba omeniti še Natascio Fonzetti in Alice Grasso, ki sta v vlogah DJ Monty in Candy s svojim glasom oplemenitili glasbo skupine Bee Gees.

Ni kaj, Saturday Night Fever je tudi v inačici La febbre del sabato sera ohranil vso svežino in pripovedno moč originala.