Poljanka Dolhar: Včasih se mi zdi, da v Trstu živi več različnih mest

Novinarka, publicistka, kulturna posrednica in – tokrat s posebnim poudarkom – tržaška Slovenka: Poljanka Dolhar (1978). Zakaj s poudarkom? Ker so ji dodelili pomembno priznanje predvsem zaradi njenega prizadevanja, da bi vsi, Slovenci v FJK, italijanski sodržavljani in Slovenci v matici bolje spoznali in prepoznali »slovenski Trst«.

S Poljanko se predolgo poznava, da bi se vikali, zato bo tokratni intervju kršil nenapisana pravila o vljudnostnem naslavljanju intervjuvancev v tem dnevniku.

Začniva kar pri začetku, mislim na uvodni del utemeljitve za priznanje, kjer je izpostavljeno tvoje prizadevanje za uveljavitev ali za prepoznavanje tržaškega mestnega središča kot »prostora vidnosti, dialoga in simbolne prisotnosti slovenske kulture«. Je v zadnjih letih prišlo do premikov in če kakšnih?

Mislim, da je prišlo do premikov. Zelo se posvečamo promociji slovenske kulture, ampak bolj med sabo, v svojih krogih. Vedno se mi je zdelo čudno, zakaj vse naše prireditve ob slovenskem kulturnem prazniku, ki so sicer unicum, ampak velika večina teh dogodkov poteka samo v slovenščini. In torej so med publiko v glavnem Slovenci. Medtem ko se mi zdi, da je februar tudi priložnost, da slovensko kulturo predstavimo tudi svojim italijanskim someščanom. To je eno od vodil Slovenskega kluba, zaradi katerega in v imenu katerega to nagrado doživljam. Glede vidnosti pa, absolutno tu je zaznaven premik. Slovenci smo bolj vidni, Narodni dom je prišel v zavest vseh kot Narodni dom. Še pred desetimi leti je namreč za (večinski) Trst bil hotel Balkan. Tudi v poimenovanju se kaže sprememba. Na boljše so se spremenili tudi odnosi med Slovenci in Italijani v Trstu. Sicer pa, kot večkrat rečem, problem za nestrpneže so danes drugi, migranti, muslimanke in muslimani ...

Začetno vprašanje odpira več opozarjanj, namenjenih italijanskim someščanom, pripadnikom slovenske narodne skupnosti, ki se nekako odmikajo iz tržaškega središča in seveda Slovencem, ki živijo v matici. Kateri od teh vidikov je bil zate in za tvoje sodelavce prvenstven ali pa ste imeli pred očmi celotno kompleksno situacijo?

Rekla bi, da so bili prisotni vsi trije. V različnih projektih in v različnih oblikah delovanja so se prepletali. Kot si pravilno opozorila, tržaški Slovenci bežijo iz Trsta, tudi nekatere ustanove se selijo na Kras, pomislimo na ZSŠDI. Mislim, da je med razlogi za odhajanje dejstvo, da se Slovenci desetletja v Trstu niso počutili doma, da so se počutili nezaželeni. To je še danes prisotno v marsikomu zlasti starejše generacije. Medtem ko si del skupnosti prizadeva, da bi bili prisotni in vidni v mestu. To sta gotovo Društvo slovenskih izobražencev (DSI) s svojimi tedenskimi srečanji in Slovenski klub, ki deluje na drugačen način, morda z večjimi projekti. So še drugi posrečeni prijemi, med temi je bienalna pobuda Zveze slovenskih kulturnih društev Slofest, ki se odvija v centru. Je pa res, da je Slovencev v mestnem jedru vse manj, so zelo razkropljeni in torej manj opazni.

Če italijansko nezanimanje ali kar omalovaževanje pečata, ki so ga Slovenci v času dali Trstu, večinoma tolmačimo kot posledico iredentizma in kasneje nacionalizma, čemu pripisuješ nekakšno oddaljenost Ljubljane od nekdanjih »slovenskih pljuč«?

Mislim, da je za to krivo nepoznavanje. Vemo, da se v šolskih programih, v učbenikih malo govori o Slovencih v sosednjih državah, malo se govori o literaturi Slovencev v Italiji. Vendar se je tudi na teh področjih naredilo korake naprej in da se vedno bolj ozavešča prisotnost Slovencev v Trstu.

Kaj pa ti, kako doživljaš Trst?

Osebno ga doživljam kot svoje mesto. Rodila sem se v Trstu in sem pravzaprav vse svoje življenje preživela v njem, razen krajše šolske izkušnje v Nemčiji. V teh letih sem videla in na lastni koži doživljala spremembe, sicer kot drugi tržaški Slovenci. To mesto je tako: kakšen krat se mi zdi, da v njem živi več različnih mest. Recimo, če vzameš v roke Primorski dnevnik ali dnevnik Il Piccolo, imaš včasih občutek, da govorita o dveh različnih mestih, ker stvari, pomembne za Slovence, do pred kratkim skoraj niso prišle na strani italijanskega časopisa. Danes se tudi to spreminja, kot se spreminja odnos italijanskih medijev do nas. Mislim, da to mesto polno doživlja samo, kdor je dvojezičen. In mi imamo ta privilegij.

Celoten intervju v nedeljskem Primorskem dnevniku.