»Raba narečja prispeva k jezikovni raznovrstnosti in vitalnosti«

Ob poročanju raziskave italijanskega nacionalnega statističnega inštituta ISTAT o uporabi narečja nas je zanimalo izvedeti, če in kako so ti procesi relevantni za naše okolje. V ozadju opisanih premikov je širši družbeni proces, je opozorila Matejka Grgič, jezikoslovka in prevajalka ter sodelavka pri Slovenskem raziskovalnem inštitutu (Slori). »Sporazumevalne navade so se začele v zahodni Evropi spreminjati takoj po 2. svetovni vojni. Nanje so vplivale in še vedno vplivajo spremembe v družbi, npr. migracije - selitve iz podeželja v mesta, iz ene dežele v drugo ali celo iz ene države v drugo. Poleg teh so na sporazumevalne navade vplivali še razmah medijev, najprej tradicionalnih, kot so radio, televizija in časopisi, potem pa še novih, pa tudi razvoj tehnologije.«

»Eno je status, drugo je raba«

Ob tem je Grgič poudarila, da so bila narečja dolgo neupravičeno povezana z »nižjim družbenim statusom« in z zmotnim prepričanjem, da otežujejo učenje standardnih različic jezika. Danes vemo, da to ne drži, celo nasprotno. Raziskave so namreč pokazale, da znanje narečja lahko podpira učenje drugih različic in jezikov. Jezikoslovka je ob tem še pripomnila, da danes narečja povezujemo s pozitivnimi vrednotami, kot sta pripadnost in avtentičnost.

»A pozitivni premiki na ravni statusa in prestiža ne pomenijo tudi pogostejše rabe nekega koda: to velja tako za narečja kot za manjšinske jezike,« je ob tem opozorila Matejka Grgič. »Ko se trend upadanja rabe začne, ga je izjemno težko zaustaviti.« Če se narečja v Italiji vse bolj selijo v območje »dediščinskih kodov«, torej jezikov tradicije, ne pa inovacije, kot pravi Grgič, je vprašanje rabe - ne le prestiža - relevantno tudi za manjšinske jezike v našem prostoru. Smisel rabe je širši od romantiziranega »ohranjanja« nekega narečja ali pa jezika.

»Vse jezikovne različice je smiselno uporabljati. To pa iz več razlogov, od bolj pragmatičnih do povsem simboličnih. Ohranjanje je zavajajoč pojem. Jezika ne moremo ohranjati, kot to počnemo z muzejskim eksponatom. Raba narečja prispeva k jezikovni raznovrstnosti in vitalnosti. Narečje je sestavni del jezikovnega kontinuuma - nikakor pa ne edini,« je komentirala Matejka Grgič.

Več v nedeljskem Primorskem dnevniku