Vladimir Klanjšček: Ali sem umetnik, bodo določili drugi in bo povedal čas

Likovni ustvarjalec Vladimir Klanjšček (1944) je tesno povezan z Goriškimi brdi in Števerjanom. Osrednji motiv njegovega ustvarjanja je to okolje, vendar »njegove slike niso opis kraja, temveč njegova notranja podoba in spomin,« piše v utemeljitvi priznanja, ki ga bo prejel danes v Trstu ob slovenskem kulturnem prazniku.

Njegovo domovanje v Števerjanu sprejema obiskovalce s toplino in živahnostjo, ki jo ob njegovem pripovedovanju popestri tudi vedrina življenjske sopotnice Nevenke Uršič. Med našim klepetom sta se z Vladimirjem Klanjščkom občasno zapletla v nagajiv dialog, v določenem trenutku pa je slikar pripomnil: »Še dobro, da jo imam.«

Kje in kdaj ustvarjate?

Delam predvsem poleti, večinoma zunaj, na dvorišču, v jutranjih urah, dokler se sonce ne dvigne previsoko. Pred hišo imam kot pleskarji dve polici, na kateri postavim desko, nanjo namestim platna in slikam.

Kaj pa pozimi?

Noter ustvarjam te lesene predmete (pokaže celo vrsto majhnih lesenih izdelkov v zaboju; op. a.). Tudi piktograme. Poglejte tega: to je omela s prečrtanim a-jem in k-jem. Posvečen je Igorju Komelu, se pravi k-omel-a.

Zakaj pa na odprtem?

Če delam noter, bo slika pretemna in zamorjena. Zunaj vidim barve drugače. Na lesu uporabljam tudi prozorno barvo.

Skozi vaše slike uziramo Brda. Se med slikanjem premikate?

Nisem nedeljski slikar, ki se poda v naravo, postavi stojalo, nanj položi platno, opazuje pokrajino in kopira njeno podobo. Naravo si predstavljam. Naučil sem se jo opazovati. Všeč mi je ta kraj, od Števerjana vse do kraških dolin. Podobe narave skladiščim v sebi in to pokrajino nosim s sabo.

Je bilo od nekdaj tako?

Ne spominjam se datuma začetka. Vem pa, da sem, ko je moj oče počival na stolu tam zunaj po težkem delu na zemlji, izkoristil trenutek in stekel nižje pod zid, kjer sem risal. Po zaključenem šolanju me je oče poslal delat v uvozno-izvozno podjetje, kar mi ni ležalo in sem se zato odločil, da grem v Ljubljano. Na akademiji je bilo veliko prijavljenih in me niso sprejeli. Odločil sem se za likovni oddelek pedagoške akademije. Spominjam se profesorja Šušteršiča, še danes hranim njegove grafike.

Ali ste v življenju vedno slikali? Je to za vas potreba?

Vedno. Res gre za potrebo, nikoli se v tem smislu nisem predajal brezdelju. Sicer sem precej prilagodljiv. Ko je bilo treba na kmetiji med trte, se nisem potegnil nazaj, da bi slikal.

Umetniki imajo včasih poudarjen ego. Pri vas tega ni zaznati. Kaj vas žene k razstavljanju vaših del?

Razstavljam, da bi se moje delo dokumentiralo in da ne bi kopirali mojih zamisli in tehnik. Odgovarjam sicer le sebi, ne zanima me, kaj mislijo drugi. Ne vem pa, ali sem umetnik: sam pravim, da sem slikar. Ali sem umetnik, bodo določili drugi, to bo povedal predvsem čas.

Kako je v vseh teh desetletjih potekala vaša umetniška evolucija?

V svoje ustvarjanje sem vedno skušal vnašati novosti. Če opazuješ naravo, je namreč vedno taka, kot je. Ugotovil pa sem, da ob poenostavljanju, opuščanju podrobnosti, lahko iz nje povlečeš samo to, kar te zanima, izluščiš njeno bistvo.

Ste zadovoljni s svojimi slikami?

Včasih se lotim slikanja in na polovici procesa sem vzhičen in všeč samemu sebi. Potem opazujem in vidim, da bi moralo biti drugače, in začnem popravljati in včasih tudi kaj malo pokvarim. Uporabljam razredčene barve, ki se morajo sušiti. Med tem časom poprimem za drugo sliko. Plastenje je skratka dobro, ker mi omogoča opazovanje.

Celoten intervju v nedeljskem Primorskem dnevniku.