»Režirati in pisati scenarij po knjigi je bilo čudovito«

Na slovensko filmsko sceno je letos prišel nov celovečerni film s privlačnim naslovom Ida, ki je pela tako grdo, da so še mrtvi vstali od mrtvih in zapeli z njo. Film bo v Italiji premierno prikazan v ponedeljek, 24. novembra, in sicer na 43. filmskem festivalu v Turinu. Nato si ga bo januarja mogoče ogledati tudi v naši bližini, v okviru 37. filmskega festivala v Trstu.

Pogovorili smo se z režiserko in soscenaristko Ester Ivakič. Za mlado filmsko avtorico, rojeno leta 1992 v Celju, je to celovečerni prvenec. Prej se je sicer že preizkusila v najrazličnejših oblikah filma, od videoposnetkov do kratkih filmov. V svoji kratki, a bogati in raznovrstni karieri je osvojila že več priznanj in pohval, med temi posebno omembo žirije na Slovenskem filmskem festivalu za diplomski film Srdohrd (2016) ter nagrado za najboljši slovenski film na Ljubljanskem festivalu kratkih filmov (FeKK) za film Magični grad je tu (2021).

V svoji kratki, a bogati karieri ste se preizkusili že v različnih filmskih zvrsteh. Ali vas je kdaj zanimal odziv občinstva? Ste šli kdaj v kinodvorano, da bi preverili reakcije gledalcev ob spremljanju vašega dela?

Da, pogosto. To sem počela predvsem pri kratkih filmih: zanimalo me je, kdaj bo kdo zakašljal, kdaj si bo kdo slekel jakno ... Zdaj pa tega ne počnem več, ker sem ugotovila, da nikakor ne razumem gledalcev (ironično, op. a.). Vem, da je človeško, da si v kinu odpreš čips ali greš na toaleto ali kaj podobnega, vendar bi si obsedenka z nadzorom v meni želela, da bi gledalci sedeli in natančno opazovali končni izdelek (smeh).

Film je povzet po knjigi Noben glas avtorice Suzane Tratnik. Kako se je lotiti filma po knjigi? Ali raje začenjate iz scenarija, ki je nastal brez literarne predloge?

To vprašanje sem si na začetku ustvarjalnega procesa postavila tudi sama. Do zdaj sem namreč vedno začela iz svoje zgodbe. Ko me je producent Andraž Jerič povabil k sodelovanju z Niko (Niko Jurman, soscenaristko celovečerca, op. a.), sem se spraševala, ali bom sposobna delati po knjigi.

In kakšna je bila izkušnja?

Hitro sem odkrila, da je knjiga napisana na tak magični način, da je res ustvarila okolje, v katerem sva imeli prostor za igranje in ustvarjanje. Tako lahko rečem, da je bila prva izkušnja režiranja in pisanja scenarija po knjigi čudovita.

Več v današnjem (petkovem) Primorskem dnevniku