»Skušal sem interpretirati duh, mišljenje in okvir takratnih dogodkov«

Pisatelj in novinar Dušan Jelinčič bo nocoj na odru Cankarjevega doma v Ljubljani prejel visoko državno priznanje - nagrado Prešernovega sklada za izredne dosežke v zadnjih treh letih. Po oceni žirije njegov kratki roman Šepet nevidnega morja, dvanajst tablet svinca pomeni obogatitev slovenske kulturne zakladnice. V njem je Jelinčič literarno obdelal spomine očeta Zorka, enega od ustanoviteljev tajne organizacije TIGR. V utemeljitvi nagrade so tudi zapisali, da se roman, zaradi nazornega etičnega imperativa, ki prerašča individualno sfero in zaobjema kolektivno držo, vključuje v tradicijo slovenskega romana na Tržaškem, ki od konca vojne dalje ustvarja veliki kolektivni tekst, usmerjen v literarizacijo fašizma in druge svetovne vojne. Delo, ki velja za prvi roman o tigrovskem gibanju, je leta 2020 izšlo pri tržaški založbi Mladika.

Dušan Jelinčič, rojen v Trstu leta 1953, je bil po diplomi iz sodobne književnosti na filozofski fakulteti najprej zaposlen v uredništvu Primorskega dnevnika, nato pa vse do upokojitve v slovenskem novinarskem uredništvu italijanske radiotelevizije RAI. Je tudi esejist, dramatik, prevajalec in alpinist.

Literarna kritika izpostavlja zlasti vrednost vaše alpinistične literature, nagrado Prešernovega sklada pa prejmete za kratki roman na zgodovinsko tematiko. Kako sami gledate na svoj opus, ki šteje več kot 20 literarnih del?

Razumljivo je, da so pri mojem opusu literarnim kritikom najbolj imponirali alpinistični romani, saj s teoretičnega vidika prinašajo nekaj novega in - po besedah kritike - dvigujejo žanr, ki naj bi po strogih strokovnih pravilih veljal za minornega, na nivo polnopravne književnosti. Po drugi strani pa je alpinizem že po svojem mogočnem zunanjem okviru, ko se mora človek v dramatičnih pogojih večkrat boriti za življenje, za bralce, torej tudi za tiste, ki morajo po službeni dolžnosti o tem pisati, nadvse očarljiv. A alpinistični romani predstavljajo le manjši del mojega ustvarjanja. Ne čudim se torej, da sem nagrado Prešernovega sklada prejel za knjigo, ki literarno poglablja eno najbolj dramatičnih obdobij naše zgodovine.

Šepet nevidnega morja, dvanajst tablet svinca velja za prvi roman o tigrovskem gibanju. Zgradili ste ga na prvoosebni pripovedi svojega očeta Zorka, voditelja organizacije in obsojenca na prvem tržaškem procesu. Koliko je v njem avtobiografskega in koliko fikcije?

Avtobiografskega in predvsem biografskega je veliko, fikcije pa le toliko, da na verodostojen način uokviri romaneskno strukturo pripovedi. Fikcijski je pravzaprav le začetek, saj sem bil, ko je umrl moj oče, še otrok, vendar sem v tekstu nekatere neizpodbitne resnice in dogodke le anticipiral. Ne smemo pozabiti, da je ta nagrajeni tekst, zgodovinski roman, ki se mora torej držati teoretičnih pravil te literarne zvrsti. Vse, kar opisujem, je ali zgodovinska resnica ali pa avtentično opisovanje tedanje psihološke, socialne in fizične realnosti.

Ne gre torej za izmišljijo ali fantazijsko zgodbo, saj sem po temeljiti historiografski in literarni pripravi skušal verodostojno interpretirati duh, mišljenje in okvir takratnih dogodkov. Skratka, ko sem ustvarjal roman, če sem samo zasumil, da bi lahko ne bilo tako, kot sem zapisal, sem dogodek, pogovor ali razmišljanje zavrgel.

Celoten intervju lahko preberete v današnjem (torkovem) Primorskem dnevniku.