»Trst je moj Herson v Italiji«

Od 6. do 14. maja bo tržaško Verdijevo operno gledališče uprizorilo opero Rigoletto pod vodstvom dirigentke Valentine Peleggi. V drugi zasedbi bo v vlogi Gilde nastopila ukrajinska sopranistka Olha Dyadiv, ki so jo tržaški ljubitelji opere v preteklih sezonah vzljubili zaradi nedvomnega pevskega talenta in prisrčnega značaja. Osemindvajsetletna pevka je diplomirala iz klavirja v Hersonu, iz petja pa v Kijevu. V Trstu pa je našla svoj prvi operni »dom« zunaj rodne Ukrajine. Zdaj je Trst njeno začasno bivališče. Ruske enote so okupirale njeno mesto, kjer je nova valuta od prvega maja ruski rubelj. Povezave so zaradi uničene infrastrukture prekinjene: že nekaj dni nima stikov z možem, mladim ukrajinskim violinistom, ki kot mnogi vztraja pri odporu proti okupatorjem. Ko je zapustila svoj dom, je Olga vzela s seboj par hlač, štiri majice, dva para čevljev, nekaj denarja. Koncertne obleke so ostale v omari, italijanska gledališča pa so ji odprla vrata in mesto Trst ji je z vsestransko podporo potrdilo večletno prijateljstvo.

»V Hersonu sem se rodila, tam sem študirala, živela in upam, da se bom čim prej tja tudi vrnila. Trst je moj Herson v Italiji. Je čudovito mesto z morjem, planoto, ima celo kanal kot v Benetkah! Verdijevo operno gledališče mi je ponudilo prve pomembne delovne priložnosti; leta 2017 mi je zaupalo vlogo Kraljice noči v Čarobni piščali, sledile so še opere Mesečnica, Lucia di Lammermoor, Ljubezenski napoj, Vaja za resno opero. Jeseni so mi potrdili novo sodelovanje in bila sem presrečna, da se lahko vrnem v Trst po dveh letih prisilnega premora zaradi pandemije. Prizadela pa nas je še vojna.«

Kdaj ste spoznali, da boste morali zapustiti svojo državo?

Herson se nahaja približno sto kilometrov od Krimskega polotoka. Na dan, ko se je vojna začela, me je bombardiranje prebudilo ob petih zjutraj. Ob desetih so bile ruske enote že pred mestom. Do tistega trenutka sem živela mirno, sploh nisem slutila, da bi se lahko zgodilo kaj takega. Svojo mačko sem peljala k veterinarju in nisem poskrbela za skoraj prazen rezervoar avtomobila. Nisem imela niti veliko gotovine. Kdo bi si predstavljal, da se bo življenje vseh nas spremenilo v nekaj urah? Situacija pa je iz dneva v dan postajala vse bolj neznosna. Življenje v mestu se je ustavilo. Spoznali smo, da moramo zapustiti mesto, a smo en mesec iskali način, da bi tvegali čim manj. Obstreljevali so od 9. dalje. Zjutraj, od 6. do 9. ure, bi lahko poskusili. Ni bilo humanitarnih koridorjev, obvezno smo morali skozi rusko kontrolno točko.

Kako je potekala in koliko je trajala vožnja do Italije?

Odšli smo z dvema avtomobiloma. S seboj smo imeli dva otroka oz. moja nečaka, njuno mamo, mojega očeta, tasta in svaka, ki je še zelo mlad. Imeli smo še eno prosto mesto v avtomobilu in smo ga ponudili dekletu iz Mikolajiva, ki ga nisem poznala. S prostim sedežem bi namreč imeli manj možnosti, da nas spustijo skozi kontrolno točko. Svojega očeta sem pustila v Odesi, ker se je z vlakom odpravil na Poljsko, jaz pa sem z ostalimi nadaljevala v smeri Romunije. Svetovali so mi, da naj vozim čim hitreje, če bo kdo streljal. Drvela sem vseskozi. Potovanje je skupaj trajalo pet dni.

Katere so bile vaše oporne točke v Italiji?

Gledališče Verdi je poklicalo mojo agencijo, ko sem bila še v Ukrajini. Povedali so, da bi mi lahko ponudili enoletno pogodbo na osnovi sredstev, ki jih je italijanska vlada namenila ravno ukrajinskim umetnikom na begu. Imela sem dogovor za opero Rigoletto v Trstu, še prej angažma v operi Iolanta v opernem gledališču v Bologni. Zaradi prijateljskih vezi, ki sem jih v prejšnjih letih vzpostavila s tržaškim Društvom prijateljev operne glasbe Giulia Viozzija, sem poklicala predsednico društva in jo vprašala za pomoč; rekla sem ji, da sem živa, da prihajam v Trst in bi potrebovala streho. Odgovor sem dobila v par urah. Gostoljubna družina članov tega društva je namreč brezpogojno sprejela mene in moje sorodnike. Od uresničitve svetlega upanja, ki so ga te čudovite osebe prižgale v meni, me je v tistem trenutku ločilo veliko kilometrov in nobena gotovost.

Celoten intervju lahko preberete v tiskani izdaji Primorskega dnevnika.