Petek, 26 april 2024
Iskanje

»Tujec nas opozarja, da je vedno mogoče živeti tudi drugače«

Franco Però, režiser nove produkcije Slovenskega stalnega gledališča Tujec, o sporočilnosti Alberta Camusa in o tem, kaj pomeni ustvarjati predstavo v jeziku, ki ga ne obvladaš

Trst |
24. feb. 2024 | 11:40
Dark Theme

Protagonist Tujca, romana Alberta Camusa, po katerem je povzeta nova produkcija Slovenskega stalnega gledališča, je po besedah tržaškega režiserja Franca Peroja eden tistih literarnih likov, ki najbolj poosebljajo sedanjost. Predstava Tujec bo še danes in jutri na sporedu v tržaškem Kulturnem domu, v ponedeljek pa v goriškem centru Bratuž. V njej nastopajo Jurij Drevenšek, Boris Ostan, Tina Gunzek in Primož Forte.

Katere vzporednice s sedanjim časom vidite v protagonistu Meursaultu?

»Meursault je osamljen uradnik, ki se osredotoča na bistvo stvari, ki ne pristaja na to, da bi lagal in ima zato nezanemarljive težave z družbo, v kateri živi. V kriznih časih je skorajda zdravilno, če se človek usmeri v bistvo svoje eksistence. Kar je na prvi pogled čudno, na vajah so na primer nekateri opozarjali na to, da Meursault ubije Arabca, da njegov znanec Raymond pretepa žensko ... Res je, vse to se lahko zdi politično nekorektno. A ne pozabimo, da je Albert Camus roman napisal leta 1940 in da se je imel za Alžirca, zato ne smemo na zgodbo gledati z današnjimi očmi. Poleg tega se s podobnimi stvarmi vsakdo sooča v življenju, protagonist pa jih sebi ne prikriva.«

Ga družba obsoja, ker je preveč iskren?

Protagonist govori resnico in je ni pripravljen olepšati, karkoli dodati. Dejstvo, da ob materini smrti navzven ne kaže svojih čustev, družbi ustvarja težave. Družba te obsoja, če se naslednjega dne ljubiš z osebo, s katero se nepričakovano zbližaš, ali če si z njo v kinu ogledaš komedijo. To te postavlja na rob družbe, on se pa za to ne zmeni. Še več: med procesom, do katerega pride, ker ubije človeka, počasi razume, da hoče na tak način tudi živeti. In to zelo glasno pove. Kar današnjega človeka opozarja, da je vedno mogoče živeti tudi drugače, poziva ga, naj pogleda vase, ali je to, kar doživlja, res pomembno. Seveda ni treba zaradi svojih prepričanj tvegati vislic - Camusev roman je bil leta 1940 jasna obsodba smrtne kazni - ampak razumeti, ali maska, ki jo v družbi vsaj občasno vsi nosimo, ni tako velika, da je prekrila esenco naših življenj.

Več v današnjem (sobotnem) Primorskem dnevniku.

Za branje in pisanje komentarjev je potrebna prijava