V začetku marca se je na italijanskem glasbenem trgu pojavil nevsakdanji album, Lyra. Poimenovan je po ozvezdju, posvečen je eni od zvezd italijanske literature, poezije, gledališča, filma, režije, kulture in družbe nasploh, Pier Paolu Pasoliniju. V njem sta rimski pianist Stefano Battaglia in furlanska pevka Elsa Martin prelila v glasbo deset Pasolinijevih pesmi v furlanščini.
Pasolini je bil, med drugim, tudi »narečni pesnik«. Furlanščina je bila njegov materni jezik. V furlanščini je izdal zbirko Poesie a Casarsa, pa Poesie dimenticate. Prav iz njiju je Battaglia črpal pesnikove verze in jih uglasbil. Glas Else Martin jim podarja furlansko domačnost. Oba sta se že v preteklosti glasbeno srečala s Pasolinijem. Tokratno srečanje je posebno. Napoveduje letošnjo 50-letnico smrti velikega umetnika.
Kako vam je padlo na misel, da bi prelili pesmi Pier Paola Pasolinija v glasbo?
Stefano Battaglia: V Italiji se v zadnjih petdesetih letih pozna odsotnost intelektualca takega kova, kot je bil Pier Paolo Pasolini. Mislim, da je za našo kulturno skupnost pomembno spomniti se nanj. Jaz sem glasbenik. Vprašal sem se: kako bi lahko počastil tako markantno osebnost? Edini možni način je spoznati njegova dela in vzpostaviti dialog med njimi in mojim delom glasbenika. Seveda s skromnostjo in primerno pazljivostjo, da ne bi pri tem svojem delu pozabil na nekatere aspekte njegovih del, predvsem esejističnih in poetičnih.
Zakaj taka pozornost?
Battaglia: Pasolinijevo življenje je bilo posebno, zaključilo se je s tragedijo. Obstajala je nevarnost, da bi njegova vloga protagonista družbenega življenja zasenčila bistvo umetnika in velikega intelektualca. Kajti za časa njegovega življenja in tudi po njegovi smrti je bil umetnik mnogokrat v središču trač novic in nekakšnega površnega novinarstva. Po mojem mnenju bi se morali vsakega umetnika spominjati le po njegovih delih, po tem, kar nam je umetniškega zapustil.
Več v današnjem (sobotnem) Primorskem dnevniku