V komadih kraljujeta marihuana in vesolje

»Sleep se vračajo!« je kot strela iz jasnega udarilo na začetku poletja. »Da, vračajo se, a brez Matta Pika na kitari ...« Pred nekaj meseci se je tako v stoner-doom ambientih začela velika debata. So Sleep sploh še vedno Sleep, brez enega izmed ustanoviteljev in obenem glavnega avtorja kitarskih rifov? Kot se v teh primerih pogosto dogaja, sta takoj nastala dva štaba: v enem so strogo zagovarjali teorijo »No Pike – No Sleep«, v drugem pa »Prisluhnimo novim komadom in vidimo, za kaj se gre«.

Sleep veljajo za pionirje stoner in predvsem doom metala. Gre za bend, ki je puščavske ritme na začetku devetdesetih postavil na višji nivo in v kratkem postal pravi glasbeni fenomen.

Glasebni projekt Sleep so z imenom Asbestosdeath na začetku 90. ustanovili pevec in basist Al Cisneros, bobnar Chris Hakius in kitarist Tom Choi, katerim se je kmalu pridružil še karizmatični kitarist Matt Pike. Choia je po nekaj mesecih nadomestil Justin Marler, bend pa je z novim imenom Sleep leta 1991 izdal prvenec Volume One. Marler je leto kasneje zapustil skupino, glasbeni trio pa je posnel izredno ploščo Sleep’s Holy Mountain. Bend je v hipu postal nova glasbena senzacija stoner rok scene in s skupino Kyuss zgled za številne druge zasedbe tega novega glasbenega gibanja. Mogočni, monolitski kitarski rifi, namigovanja k uživanju marihuane in jakost njihove glasbe so iz kalifornijskega trija naredile legendo. V drugi polovici devetdesetih so fantje posneli nov plošček Dopesmoker, ki pa ga založba London Records ni hotela izdati, ker ga je sestavljal le en komad dolg triinšestdeset minut! Zaradi tega in drugih razlogov se je nato skupina razpustila. Cisneros in Hakius sta ustanovila nov glasbeni projekt OM, Pike pa je postavil na noge zasedbo High On Fire, v kateri so prišli v ospredje njegovi težki stoner in sludge metal kitarski rifi.

Z vstopom v drugo desetletje novega tisočletja so Sleep ponovno začeli s koncertiranjem. Leta 2018 je zagledal luč sveta zelo dober album The Sciences, nato pa spet daljše pavze in sporadični koncerti.

A vrnimo se k novemu albumu Hempispheres. Da, drugačen je od prejšnjih. O tem ni dvoma. Pikove monolitske kitarske rife so zamenjali bolj psihedelični ritmi Bubbe Dupreeja (že kitarist skupine Void in Branta Bjorka), za bobni pa sedi živa legenda, kitarist skupine The Melvins Dale Crover. Pet komadov za skoraj štirideset minut glasbe. Glavni tematiki pesmi sta še vedno marihuana in vesolje. Sound benda spominja bolj na Cisnerosev projekt OM, bas je veliko bolj v ospredju kakor kitare. Očitno je, da je metalsko plat glasbe prej vodil Pike in da je ta zmanjkala zaradi njegove odsotnosti. Sleep so od samega začetka zaznamovali Pikovi mogočni rifi. Zanima me, kako bodo novi (in predvsem stari) komadi zveneli v živo z novo posadko.

Hempispheres

Sleep

Stoner rok, psych

Third Man Records, 2026S