V novi uprizoritvi je Ismena bolj uporna

Ismena hoče zaživeti svojo zgodbo. Zagovarja pomen biti protijunaški lik. Zavrača vojne, poveličevanje žrtvovanja v nasprotju z željo po življenju, normalnem, družinskem. V tem svojem drugem režijskem branju monodrame Ismena, njena sestra nizozemske avtorice Lot Vekemans Igor Pison osvetljuje lik Antigonine sestre, hčerke Ojdipa in Jokaste s pogledom, ki ga navdihuje sedanji čas.

Ismena ostaja Nikla Petruška Panizon, ki si je po enajstih letih spet nadela oblačila osebe, ki jo je družinska pripadnost ostro zaznamovala. Ostali so jo ocenjevali v luči očeta, matere, bratov in predvsem sestre, starogrške junakinje, ki je sledila božjim zapovedim in se ni ozirala na človeške zakone. Zastopala je »višje« norme, medtem ko je mlajši Ismeni bilo za bolj oprijemljive, stvarne odločitve. V obeh primerih je monodrama, ki jo odlikuje izreden tekst, zaživela v okviru dejavnosti Slovenskega stalnega gledališča (SSG). Novo verzijo si je mogoče na odru velike dvorane SSG ogledati še 9. novembra ob 20. uri.

Kot je povedal Igor Pison, sta bila z Niklo Petruško Panizon zelo navezana na prvo postavitev. V njej je Ismena izpovedovala željo, da bi bila bolj vidna, ne vedno potisnjena v senco ostalih družinskih članov in še posebej starejše sestre Antigone. Med razlogi, da ni izstopala, je ob nesporni ugotovitvi, da je bila Antigona veliko bolj borbena, vedno je hotela prednjačiti, kot je zapisano tudi v monodrami, je bila Ismenina mladost. Morda premlada, da bi do potankosti razbrala dogajanje, nedvomno nezrela in voljna odpreti se polnokrvnemu življenju, ki se ji je šele nakazovalo. Zanimivo je pripomniti, da je nova uprizoritev Ismene, njene sestre nastala za letošnjo pobudo Le notti di Cabiria v Novari, vodstvo SSG je pravilno presodilo, da predstavo velja ponuditi tudi tržaškim gledalcem.

Ženske v preteklosti praviloma niso krojile uradne zgodovine. V tej luči je izbira sodobne avtorice Lot Vekemans zelo zanimiva in odpira širok spekter vprašanj o obravnavanju ženskih figur. Antigona je ena najbolj znanih junakinj starogrške tradicije, vendar Ismenin lik veliko bolj verodostojno prikazuje vlogo, ki je bila pripisana ženskam. Ne živeti lastnega življenja, biti hči, sestra, žena nekoga. V Ismeninem primeru je bilo vse to še potencirano, ker so ostali družinski člani imeli močan značaj in ob svoji krojili usodo tudi drugih. V novi uprizoritvi dvojice Pison - Panizon je Ismena bolj uporna, odločneje zagovarja svoje poglede, ne opravičuje se za svoja dejanja, razlaga jih, odprto govori o odnosih s sestro in bratoma. Njene naklonjenosti do enega ali drugega ne pogojujejo njihova »junaška dejanja«, temveč njihova sposobnost in želja, da bi njej, mali in tihi Ismeni, poklonili pozornost in malo ljubezni. Želi si topline.

Tokratna scenska postavitev se razlikuje od prejšnje, ki je bila intimnejša, zaobjeta v malem prostoru. Sedanja zaseda obširnejši in tudi višji prostor v potrditev teze, da »današnja« Ismena, ki je spregovorila dolgo po opisanih dogodkih, veliko bolje obvlada prostor, se pravi položaj. Ostajajo strahovi, ampak predvsem ugotovitev, da je edina preživela.