»V ospredju je človek z veličinami in predvsem majhnostmi«

V jutrišnjem Primorskem dnevniku bomo začeli objavljati alpinistični roman Dušana Jelinčiča Biseri pod snegom. Podlistek v enaintridesetih nadaljevanjih nas bo spremljal vsak dan vse tja do prvih avgustovskih dni in nam s svojimi opisi himalajskih vrhov, ledu in snega ponudil nekaj svežine v tej poletni sopari. Roman, ki je leta 1992 izšel pri mariborski založbi Obzorja (leta 2009 pa še pri založbi Sanje), opisuje namreč alpinistično odpravo Alpe Jadran Sagarmata, ki je leta 1990 popeljala slovenske in italijanske alpiniste na vrh Everesta. S tržaškim novinarjem, pisateljem in alpinistom Dušanom Jelinčičem smo se pogovorili o takratni izkušnji in vsebini romana.

Biseri pod snegom so doživeli velik uspeh tako med slovenskimi kot italijanskimi bralci – predstavili ste jih celo v TV oddaji Maurizio Costanzo Show. Zakaj so se po vašem mnenju tako dotaknili bralcev?

Biseri so prišli takoj po Zvezdnatih nočeh, s katerimi sem leta 1995 zmagal srebrni osat (Cardo d’argento) v Trentu, eno največjih evropskih literarnih nagrad popotniške, alpinistične in pustolovke literature (med 75 prijavljenimi knjigami sem dosegel drugo mesto po Robertu Schneiderju – njegova Le voci del mondo je bila tedaj evropska uspešnica s prevodi v 23 jezikov). Že v Trentu je prišel k meni predstavnik založbe Vivalda iz Turina (ki je bila tedaj največja v Italiji v tem žanru) in me vprašal za katerokoli knjigo. Takoj sem mu ponudil Bisere, ki so jih objavili leta 1997.

Potem je šlo vse gladko, knjiga se je dobro prodajala po vsej Italiji, bila je nekakšen fenomen in februarja leta 1999 sem res šel na Maurizio Costanzo Show. Mislim, da se je knjiga dotaknila bralcev zato, ker ima značilnosti, ki jih po moji oceni mora imeti planinska, popotniška, pustolovska literatura: ta ne sme nikoli opisovati le zunanjih krajev, pa naj bo to Grand Canyon ali Uluru, ker so ti še tako lepi kraji vedno enaki v času in prostoru in so le kup kamenja brez duše. To kamenje zaživi le, ko vanj postaviš človeka. Še več. Ko postaviš v ospredju človeško dušo. Kajti vredno je opisovati le to, kar se spreminja, edino, kar se spreminja, pa je človeška duša v vseh njenih odtenkih. To preveva že iz prvega stavka romana (zato so ga literarni kritiki imenovali za roman), v njem opisujem predvsem človekove šibkosti. Obrnil sem torej logiko alpinističnega romana, kjer ni v ospredju veličina, temveč ... človek z veličinami in predvsem majhnostmi – in v alpinizmu, kjer so ambicije velike, je tudi majhnosti veliko! Ljudje so hoteli brati življenje in ne papirnate samohvale in veličine in so bili zato prijetno presenečeni. Pravili so mi: končno si dal v ospredju lastne dvome, bojazni, strahove ...

Podobno je storil tudi Nejc Zaplotntik s Potjo (ki izhaja zdaj kot podlistek v Delu in bo kmalu izšla v mojem italijanskem prevodu pri založbi Milano Versante Sud), v Italiji pa je s tem začel še Walter Bonatti. Prav zato tu ne gre za žanrsko literaturo, temveč le za literaturo, ki je lahko dobra ali slaba, a je ne gre predalčkati. To so v Sloveniji hitro razumeli, saj se v finale kresnika uvršča nič koliko ... kriminalk.

Celoten intervju v današnjem (petkovem) Primorskem dnevniku.