Vesoljski podvig svojevrstnega kmeta

Spet Giuseppe Battiston, postavljen nekam daleč, na odmaknjeno italijansko podeželje. Spet film, ki, čeprav je zgodba popolnoma različna, spominja na enega izmed velikih uspehov italijanskega avtorskega filma zadnjih let – na prvenec Mattea Oleotta Zoran, moj nečak idiot.

Tokrat se je Antonio Padovan, beneški režiser, ki je pred tremi leti posnel film Finché c’è Prosecco, c’è speranza, lotil dokaj posebne znanstvenofantastične zgodbe o vesoljskem podvigu, ki si ga izmisli dokaj svojevrsten kmet. Filmska zgodba, ki so jo premierno predstavili novembra lani na festivalu v Turinu, pripoveduje o pol bratih Mariu in Dariu. Prvi živi v Rimu, drugi v pokrajini Polesine, predelu Veneta nedaleč od Roviga, ki se razprostira ob Padu. Mario vodi družinsko trgovino, Dario pa upravlja večjo kmetijo. Mario se vseskozi trudi, da bi čim bolj vestno sledil zakonom in pravilom, Dario pa se iz pravil neprestano norčuje. Druži ju le dejstvo, da sta oba zrasla brez očeta, kar je močno pogojevalo njuni življenji in oba zelo prizadelo. V bistvu se sploh ne poznata vse do trenutka, ko Dario sklene, da bo uresničil svoje življenjske sanje in odletel na Luno. Prav takrat mu bo priskočil na pomoč brat, ki sicer živi več sto kilometrov daleč.

Film Antonia Padovana, ki je prav v Turinu prejel nagrado za najboljši moški interpretaciji, s katero sta bila nagrajena oba protagonista, je v resnici predvsem moška pravljica o iluzijah, neuspehu in želji po uresničitvi sanj. Ironična pripoved je postavljena v kraje in okolje, v katere nas je popeljal že Carlo Mazzacurati, pa čeprav petintridesetletnemu Antoniu Padovanu manjkata poetika in smisel za opazovanje, ki sta označevala večji del filmov omenjenega, danes že pokojnega avtorja. (iga)

Il Grande passo

Italija, 2019

Režija: Antonio Padovan

Igrajo: Stefano Fresi, Giuseppe Battiston, Roberto Citran in Flavio Bucci

Ocena: ★★★