Vida Skerk: Ne le skrajnosti, tudi sive cone so nevarne in boleče

Tržačanka Vida Skerk je študentka filmske režije na Nacionalni šoli za film in televizijo v Londonu. Živi med Londonom in Zagrebom. Njen kratki film Ether, ki je premiero doživel v Cannesu v sekciji La Cinef, bo na 37. Tržaškem festivalu na sporedu jutri ob 16. uri v gledališču Rossetti.

V nekem intervjuju ste omenili, da vas je močno zaznamoval nasvet neke profesorice na liceju. Bi razkrila, kdo je ta profesorica in kako se ta nasvet pozna v vaši filmski govorici?

Seveda. To je bilo v Angersu v Franciji, kjer sem predstavljala kratki film Diorama, ki je res zelo minimalističen, saj sega že celo v eksperimentalni film. Med drugim bo prihodnji teden prikazan na London short film festivalu ... Tako da v tem času občutim nekaj festivalskega stresa, priznam!
Sicer pa je ta profesorica Dunja Nanut, ki nas je na jezikovni smeri Liceja Franceta Prešerna učila italijanščino. Na meni je pustila močan pečat in živo se spomnim, da nas je, ko smo brali literarna dela, spodbujala k razmišljanju o filozofiji, morali, politiki. Kar pa se tiče stilistične ravni je poudarjala, naj besed ne uporabljamo samo zato, da bi nekaj zvenelo pompozno ali intelektualno. To je močno vplivalo name in se tudi vpletlo v mojo kasnejšo izobrazbo – kar se filma tiče.

Scenarij kratkega filma Ether, s katerim se predstavljate na Tržaškem filmskem festivalu, je zelo izčiščen. Vas je tudi zaradi tega nagovoril?

Scenarij, ki ga je napisala Niky Pasolini, me je pritegnil zaradi tega, ker je v njem pravzaprav bolj pomembno to, česar si protagonista ne povesta. Želela sem se osredotočiti na delo z igralcema, na razvijanje njunega performansa, bolj kot na posebne učinke ali pa iskanje težkih lokacij. Ta film je bil zame vaja, da ne pustim, da me po poti karkoli zmede in da se osredotočim na tisto, kar je osnova režije. In to je delo z igralci. Poleg tega me tudi tematika, ki jo film uokvirja, to je toksičnost v razmerjih in pozicije moči, osebno zelo zanima.

Kaj vas je vodilo pri obravnavi tako občutljive teme?

Nismo želeli narediti filma, ki bi bil zelo črno-bel od samega začetka. Pogosto se ljudje sploh ne zavemo, v kakšno razmerje smo se zapletli. Zato smo zavestno želeli ostati v nekih sivih conah – te smo želeli tematizirati, ne pa skrajnosti toksičnih odnosov. Tudi sive cone zelo nevarne in boleče.

Več v današnjem (petkovem) Primorskem dnevniku.