Četrtek, 25 julij 2024
Iskanje

Z diptihom iz fantastike v pravljični svet

V Verdijevem gledališču se bodo do 23. julija vrstile ponovitve enodejank La porta divisoria (Pregradna vrata), ki je nastala na podlagi Kafkove Metamorfoze, in Il castello di Barbablù (Grad vojvode Sinjebradca)

Trst |
19. jun. 2024 | 15:36
Dark Theme

Pred dvema letoma so v Spoletu uprizorili enodejanko La porta divisoria (Pregradna vrata), ki je v teh dneh na ogled tudi v Verdijevem gledališču v Trstu. Rojstvo enodejanke ima zelo zapleteno zgodbo: tržaški dirigent Victor De Sabata je bil v petdesetih letih minulega stoletja umetniški vodja milanskega gledališča Alla Scala, kjer se je Tržačan Giorgio Strehler začel uveljavljati kot režiser. Strehler je na gledališkem področju uspešno sodeloval s skladateljem Fiorenzom Carpijem, ki se je ukvarjal z gledališko in filmsko glasbo ter si popularnost pridobil tudi z glasbo za televizijsko priredbo Ostržka. Carpi je s Strehlerjem navdušeno sprejel naročilo De Sabate za novo opero, ampak ni šlo vse po načrtu.

Strehler je libreto dokončal, Carpi pa je do predvidenega roka leta 1955 uglasbil le prve tri slike, zato je premiera odpadla. Drugi termin se je ponudil v sezoni 1971/72, partitura pa še vedno ni bila dokončana. V arhivu milanskega gledališča Piccolo je ostalo veliko zapiskov, na podlagi katerih se je skladatelj Matteo Giuliani lotil zahtevnega dela, saj je bilo treba izdelati četrto sliko, peto pa v bistvu na novo skomponirati. Tega se je lotil Alessandro Solbiati, razpet med željo, da bi ohranil Carpijev slog, in potrebo, da bi Kafkovo pripoved zaključil v soglasju s svojimi občutki.

Metamorfoza ali Preobrazba je izredno popularna Kafkova novela, ki s svojim nadrealizmom krepko prekorači meje racionalnosti, obenem pa postane odlična prispodoba drugačnosti: drugačnosti, ki jo buržujska družina skoraj brez izjem z gnusom zavrača ter svojega sina in brata Gregorja Samso obsodi na samotno in bedno smrt. Carpijeva glasba je prav tako neizprosna kot potek Kafkove pripovedi: odločno usmerjena v najbolj drzne avantgardne tokove, poslušalcu pušča le malo oprijemov, kajti tako orkestralno tkivo kot vokalne linije se izmikajo opornim točkam melodije in harmonije. Pevci pogosto postanejo recitatorji, orkester pa podčrtuje brezizhodno tragiko zgodbe.

Za enodejanko je zelo okusno scenografijo narisal Andrea Stanisci: prosojnost, ki z rahlimi potezami začrta družinski interier in vrata, ki Gregorja za vedno ločijo od družine, so luči Eve Bruno osvetljevale z umetelnimi zasuki, kostumi Clelie De Angelis pa zgodbo zvesto umestili v prvo polovico minulega stoletja. Nesrečni Gregor se je oglašal iz lože, kar je le še poudarilo nepremostljivo razdaljo.

Režiser Giorgio Bongiovanni je opravil odlično delo, ki so se mu interpreti doživeto podredili: Gregor Samsa-Davide Romeo, njegov oče Alfonso Michele Ciulla, mati Simone Van Seumeren, sestra Antonia Salzano, Gregorjev nadrejeni Davide Peroni, trije najemniki Oronzo D’Urso, Giordano Farina in Peroni v dvojni vlogi ter služkinji Federica Tuccillo in Claudia Floris so se tudi na vokalnem področju zadovoljivo odrezali, glasbeno vodstvo pa je v svojih rokah trdno in spretno držal Marco Angius.

Če je bila fantastična novela izvor prve enodejanke, je osnova za drugo pravljica, ki jo je na koncu 17. stoletja zapisal Charles Perrault. Gre za pravljico o Sinjebradcu, ki je dobila nešteto variant, večinoma s srečnim razpletom, tako na literarnem kot na glasbenem področju. Anatole France, Jacques Offenbach, Modest Gretry, Franz Von Suppé, Paul Dukas, po svoje tudi Charlie Chaplin, so hranili in ohranjali legendo o skrivnostnem vojvodi, po kateri je leta 1910 segel Bela Balasz ter svojo različico predlagal dvema največjima madžarskima skladateljema, Beli Bartoku in Zoltanu Kodalyju.

Prvi je takoj zagrabil za predlog ter se prijavil na državni natečaj za enodejanko, ki ga je razpisalo ministrstvo za kulturo. Komisija ni dojela genialnosti dela ter ga zavrnila, A kekszakallu herzeg vara - Grad vojvode Sinjebradca pa je doživela krstno uprizoritev leta 1918. Tudi v Trstu smo od zadnje uprizoritve čakali kar 45 let, dočakali pa smo odlično predstavo, za katero nosita glavne zasluge oba pevca - Isabel De Paoli in Andrea Silvestrelli, vokalno in interpretativno popolnoma predana vlogama.

Ponovitve obeh enodejank se v Verdijevem gledališču vrstijo do 23.junija.

Več v današnjem (sredinem) Primorskem dnevniku.

Za branje in pisanje komentarjev je potrebna prijava