Zgodba dveh mladih, ki sta v ljubezni našla rešilno bilko

Oscuramento je naslov, s katerim je roman Borisa Pahorja Zatemnitev od danes dostopen tudi italijanskim bralcem. Založba La nave di Teseo, ki je že izdala prevod romanov Grmada v pristanu in Spopad s pomladjo, nadaljuje tokrat s prvim delom tržaške »trilogije Radka Subana«. Avtobiografska pripoved se v tem primeru osredotoča na čas pred deportacijo v koncentracijska taborišča, ko je Radko/ Boris še iskal svojo pot in poslanstvo v življenju, saj se je po vojaški službi v Libiji in Lombardiji vrnil v rodni Trst, kjer je stopil v stik z osvobodilnim gibanjem.

Prvi del romana govori predvsem o oblikovanju identitete človeka, ki se je rodil v času večnarodnega avstro-ogrskega cesarstva, je v šolskih klopeh doživel fašistično brisanje slovenskega jezika in kulture in se je nazadnje približal uporniškim krogom – najprej iz eksistencialnih razlogov. Drugi del pa je vezan na dejansko »zatemnitev«, ko ga domobranci aretirajo in predajo gestapu.

V tem romanu ima osrednjo vlogo ljubezenska zgodba, ki jo protagonist doživi s poročeno Mijo, hčerko slovenske družine, ki pretrpi mnogo hudega zaradi političnega angažmaja sina in zeta. Zgodba sloni na dejstvih, je resnična epopeja, ki jo je avtor doživel v prvi osebi, zato je toliko bolj vznemirljiva, saj ponuja bralcu vpogled v zakulisje zgodovine, v čutenje in zgodbe mnogih, čisto normalnih oseb, ki jih je režim iztrgal iz mirnega življenja, da bi jih obsodil na pekel enega največjih zločinov v zgodovini človeštva.

V vznemirljivo izpoved se je vživela prevajalka Martina Clerici (po rodu iz Cimolaisa), ki je že prevedla Pahorjeva romana V labirintu in Parnik trobi nji (za založbo Fazi), sicer pa že uspešno prelila v italijanščino tudi dela Alojza Rebule, Lojzeta Kovačiča, Marija Čuka in drugih slovenskih avtorjev. Prva slovenska izdaja romana Zatemnitev sega v leto 1975, italijanski prevod pa je nastal na osnovi druge izdaje (1987). Pahor je izrazil pomisleke glede ponovne objave romana, ki je pred 47 leti odprl še nezaceljene rane polpretekle zgodovine, saj se za žensko protagonistko Mijo skriva Danica Tomažič. Za italijanske bralce pa bo roman predvsem emblematično pričevanje o temni dobi tržaške in evropske zgodovine ter prodorno, brezkompromisno obračunavanje z obmejno identiteto.

Kakšno mnenje ste si kot zunanja opazovalka ustvarili o literarni obdelavi zgodbe družine Tomažič?

Danica Tomažič je lik, ki so ga z različnimi pogledi obravnavali v glavnem trije moški: mož Stanko Vuk v svojih pismih, Fulvio Tomizza v romanu Mladoporočenca z ulice Rossetti, in Boris Pahor. Navezala sem se na to žensko, kateri ni bila dana možnost, da spregovori z lastnimi besedami. Ne glede na polemike, ki jih je roman sprožil v sedemdesetih letih znotraj tržaške slovenske skupnosti in zaradi katerih je prišlo tako pozno do tega prevoda, lahko iz svojega zornega kota povem, da je med omenjenimi ravno Pahor tisti, ki najbolj vrednoti njeno ženskost in je za razliko od ostalih ne obsodi.

Kot prevajalka sem brala samo zgodbo dveh mladih, ki sta v ljubezni našla edino rešilno bilko in žarek svetlobe. O njej so drugi pisali kot o frivolni in razvajeni ženski; verjetno pa je bila samo oseba, ki je prestala izjemno negativne izkušnje in bi lahko drugače uveljavila lastne želje in stremljenja, ko bi živela v srečnejših časih.

Več v današnjem (četrtkovem) Primorskem dnevniku.