»Zlobneži nas bolj privlačijo kakor znanstveniki in umetniki«

Tržaškega filmskega festivala se je udeležil tudi ruski filmski, gledališki in operni režiser Kiril Serebrenikov, ki ga v Evropi častijo kot enega najbolj drznih filmskih ustvarjalcev zadnjih let. Zaznamujeta ga disidentstvo, saj je Rusijo po preganjanju zapustil, in aktivizem za pravice LGBT skupnosti. V zadnjih letih je podpisal filma o soprogi skladatelja Pjotra Iljiča Čajkovskega in o kontroverznem pisatelju Eduardu Limonovu, nazadnje pa Izginotje Josefa Mengeleja, adaptacijo romana Oliverja Gueza o nacističnem zdravniku, ki je v Auschwitzu izvajal okrutne eksperimente. Film z nemškim igralcem Augustom Diehlom (ta nastopa tudi v Serebrenikovem gledališkem Hamletu), so v torek predvajali v Trstu, v italijanskih kinodvoranah bo 29. januarja. Režiser je v sredo na odru gledališča Rossetti poklepetal s filmskim strokovnjakom Joëlom Chapronom, nato pa prestal še skupinski intervju z novinarji.

V svojih delih se ukvarjate z nemirnimi dušami, kot je Čajkovski, ter z bolj ali manj kontroverznimi liki: Limonov, Mengele ...

Malokdo rad uprizarja normalne ljudi, to je med drugim težko. Vedno nas privlačijo borderline osebnosti. Vsaj to velja zame.

Tako kot Adolf Eichmann se je Josef Mengele zatekel v Južno Ameriko. Prvega so prijeli, zloglasni zdravnik pa je živel na begu do konca svojih dni. Eichmanna je Hannah Arendt opisala kot poosebljanje banalnosti zla. Kaj je torej Mengele?

Postal je nekakšen zvezdnik. Seveda ne zaradi svojih zaslug, ampak zaradi medijev in tudi filmov, saj jih je navdihnil pet ali več. Za obdobje, v katerem živimo, pa je značilno to, da osebe, ki zakrivijo strašne zločine, postanejo za nas privlačne osebnosti, ki so resda hudobne, ampak zanimive. Nočemo spoznavati življenja znanstvenikov, umetnikov ali pisateljev, bolj nas zanimajo zlobneži. V tem smislu se poraja vprašanje, ali je z nami kaj narobe.

Trenutno je v Rusiji več umetnikov v zaporu, med njimi so tudi vaši kolegi in prijatelji. Ali ste na kakšen način v stiku z njimi?

V Rusiji je število političnih zapornikov rekordno, takih številk ni bilo od Stalinovih časov. Doletijo jih tudi zelo dolge zaporne kazni, kakršne so značilne za morilce. To pa zgolj zaradi objave na spletu, besede, šale. Pred kratkim so okrog 15 let staro dekle, ki je v šoli obesilo na steno portret ukrajinskih borcev, obsodili na štiri ali pet let zapora. Režiserka in dramaturginja Ženja Berkovič je šla v zapor zaradi protivojne poezije. Mi skušamo ohraniti stik s temi osebami, sporočamo jim, da jih čakamo. Pevko Naoko so preganjali, ker naj bi pela pesem tujega agenta. Izgnali so jo iz države, nato je sodelovala na koncertu v Berlinu, kjer sem bil tudi sam.

Celoten intervju preberite v današnjem (četrtkovem) Primorskem dnevniku.