Pravopis in jezik, ki se spreminja

Pošljite nam svoje jezikovne dileme

Dragi bralci, vabimo vas k soustvarjanju tedenske jezikovne rubrike. Svoje jezikovne dvome nam pošljite na spodnji naslov.
Na vaša vprašanja bodo odgovarjali jezikoslovke in jezikoslovec SLORI-jeve Delovne skupine za slovenski jezik Matejka Grgič, Andreja Kalc, Maja Melinc Mlekuž in Damjan Popič.

jezik@primorski.eu

Pozdravljeni,

v medijih in na družbenih omrežjih sem prebrala, da se spreminjajo pravopisna pravila. Po novem naj bi bila bolj ohlapna. Se vam ne zdi, da s tem jezik razvrednotimo, ljudem pa dajemo potuho, da se jim ni treba učiti jezika?

Spoštovani,

res je, pravopisna pravila se spreminjajo. Zadnji pravopis smo dobili pred več kot dvajsetimi leti, nastajal pa je vsaj drugih dvajset let, kar pomeni, da je bil že ob izidu zastarel. To je bil tudi čas, ko se nam je še zdelo sprejemljivo, da en strokovnjak z ožjo skupino sodelavcev in sodelavk določi, kaj je v jeziku prav in kaj ne, ostali pa se pravil preprosto napiflamo.

Časi so se spremenili. Tudi Slovenci in Slovenke smo medtem usvojili stališče, da je jezik last vseh govorcev in govork, da ga vse_i skupaj oblikujemo in je zato smiselno, da se glede tistih rab, ki morajo biti nekoliko natančneje normirane, skupaj pogovorimo. Pravopis namreč ne posega na področje zasebnega sporazumevanja: kako bomo prijateljici v SMS napisali, da jo vabimo na kavo, je naša (osebna, intimna) stvar. Kako bo ministrica povabila na kavo župana, da se bosta pogovarjala o novih investicijah z davkoplačevalskim denarjem, je pa stvar vseh nas.

Kje je meja med zasebnim in javnim, med neformalnimi in formalnimi rabami jezika – skratka: kdaj v jeziku ... nosimo visoke pete in kravato – je v različnih kulturnih okoljih drugače določeno. Slovensko kulturno okolje je do jezikovne rabe v formalnih okoliščinah precej strogo, v neformalnih okoliščinah pa dopušča govorcem in govorkam ogromno svobode – zato se knjižni in pogovorni jezik tako zelo razlikujeta. Upoštevati moramo še, da je slovenski jezikovni prostor narečno zelo raznolik in tudi zaradi geografije močno izpostavljen zunanjim vplivom. V italijanskem kulturnem okolju je razkorak med formalnimi in neformalnimi rabami jezika na splošno manjši, v nekaterih kontekstih pa ogromen – na primer v pravnih besedilih.

Od kulturnega okolja je odvisen tudi pristop do pravopisa. Slovensko kulturno okolje se je v zadnjih tridesetih letih močno spremenilo. Še vedno velja, da normativne priročnike izdaja ena sama inštitucija – Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša pri ZRC SAZU –, hkrati pa so strokovnjaki in strokovnjakinje, ki pripravljajo pravopis, dognali, da mora jezikovna norma upoštevati raznolikost rabe, želje govorcev in govork ter glavni cilj (pisnega) sporazumevanja: učinkovito komunikacijo.

Tako so nastali predlogi za nov pravopis. Jezikoslovke in jezikoslovci so preučili rabo (ta izhaja iz referenčnih korpusov slovenskega jezika), osnutke posameznih poglavij pa sproti objavljajo in javnost prosijo za komentarje. Tudi vi, drage bralke in bralci, lahko prispevate svoje pripombe: obiščete spletno stran https://www.fran.si/pravopis8, si preberete predloge, jih preučite, primerjate s prejšnjimi izdajami pravopisov in z rabo, ki jo izkazujejo korpusi, ter podate svoje mnenje. Strokovno utemeljena mnenja so vedno dobrodošla in bodo avtorjem in avtoricam gotovo pomagala.

Pa da odgovorim še na vaše vprašanje. Jezika ne razvrednotimo, če do njega pristopamo strokovno in odgovorno. Jezik razvrednotimo, če svojih veščin in spretnosti ne razvijemo do te mere, da vemo, v katerih okoliščinah in kako naj uporabljamo posamezne jezikovne zvrsti, ki jih imamo v svojem repertoarju. Glede potuhe pa naj vas nikakor ne skrbi: bolj so pravila ohlapna, več znanja moramo govorci in govorke imeti, da znamo izluščiti tisto, kar je v danih okoliščinah najbolj učinkovito.