V Štalco - kje ali kam

Pošljite nam svoje jezikovne dileme

Dragi bralci, vabimo vas k soustvarjanju tedenske jezikovne rubrike. Svoje jezikovne dvome nam pošljite na spodnji naslov. Na vaša vprašanja bo odgovarjala jezikovna svetovalka in članica Slorijeve Delovne skupine za slovenski jezik Andreja Kalc.

jezik@primorski.eu

Potrebujemo pomoč pri sledeči dilemi. Katera varianta je pravilna, prva ali druga: Vabimo vas v Štalco v Šempolaju ali v Štalco v Šempolaj? Hvala!

Vaša bistroumna dilema sodi k eni izmed tistih večkrat zavitih zank, pri katerih bi kljub omahovanju vsakdo ponudil kaj hitro rešitev po svojem posluhu. Čeprav se bo treba malce potruditi z razlago in njenim razumevanjem, bomo pokazali, da bi imel prav.

Že oblikovalci antične retorike, ki se tedaj seveda nikakor niso ukvarjali s slovanskimi jeziki, so opozarjali, da dveh enakih predlogov nikakor ne gre kopičiti enega za drugim ali še huje, neposredno enega ob drugem. Na to so veliko stoletij pozneje opozarjali tudi slovenski slogovni priročniki, slovnice in pravopisi, in to velja še danes. Take besedne zveze učinkujejo stilistično nerodno, velikokrat pa zameglijo tudi smisel povedanega.

Tokrat naredimo jezikovni eksperiment; torej malce potrpite ta odstavek, če potek ne bo povsem jasen. Če zamenjamo vrstni red zgornjih besednih zvez, sicer odkrijemo, kar vsaj intuitivno že vemo: Vabimo vas v Šempolaj /, in sicer/ v Štalco. Po tej povedi se vprašamo: Kam nas vabijo? In odgovorimo: V Šempolaj, in sicer v Štalco. Po dodatku večdelnega predloga in sicer vidimo, da služi druga zveza nekakšni dopolnilni razlagi. Čeprav je struktura nekoliko nerodna, tu slovnične dileme ni: za take vrste predlogom v sledi tožilnik (seveda tudi za ž. sp.). Zdaj pa poglejmo, kako lahko še dodatno utemeljimo vaš izvorni primer. Tudi tam je videti, da je izpuščen del besed, s katerimi pojasnjujemo drugo besedno zvezo s predlogom v. Če jih dopišemo, je zadeva videti tako: Vabimo vas v Štalco (KAM = tožilnik), ki se nahaja v Šempolaju (KJE = mestnik). Z jezikoslovnimi izrazi imenujemo predlog v, po katerem se vprašamo z vprašalnico kam, smerni prostorski; tisti v, po katerem se vprašamo kje, pa mestovni prostorski. Zanimivo, boste rekli nekateri, toda do zdaj ni prav nič bolj jasno, kako je prav.

Če si pomagamo s prizoriščem, ki ga imamo v ušesu iz slovenskih medijev, nam bo morda jasneje. Poglejmo primer: Poslovni partner nas je povabil na glavno razstavišče /, ki se nahaja/ v Ljubljani. Pogosteje bomo zvezo v Ljubljani slišali in prebrali, preoblikovano v levi prilastek: Povabili so nas na glavno ljubljansko razstavišče. Bolje bo, da sodelavce na prireditev povabimo v tržaško Narodno in študijsko knjižnico, namesto v Narodno knjižnico v Trstu. Prijatelje pa lahko povabimo (po upajmo da skorajšnji omilitvi prepovedi premikanja) v šempolajsko Štalco. Tako bodo naše povedi najelegantnejše, posledično pa bo tudi sporočilo z manj motenj doseglo naslovnika.

Eksperiment v predprejšnjem odstavku nam je pokazal, da sta pravilni sicer obe obliki (mestniška in tožilniška), po katerih sprašujete, le dva ponovljena v-ja morda nista najboljša rešitev. Prav pa je vse: vabimo vas v šempolajsko Štalco = v Štalco v Šempolaj = v Štalco v Šempolaju.