Zaprisega in svojilni zaimek

Pošljite nam svoje jezikovne dileme

Dragi bralci, vabimo vas k soustvarjanju tedenske jezikovne rubrike. Svoje jezikovne dvome nam pošljite na spodnji naslov.
jezik@primorski.eu

Lepo pozdravljeni pri jezikovnem kotičku! Poraja se mi dokaj ... uradno vprašanje. Kdor se odloči za pridobitev dvojnega državljanstva, je verjetno opazil stavek »Izrekam zvestobo moji novi domovini Republiki Sloveniji...« in, ker je zvest kot prvo slovenski slovnici, si lahko postavi vprašanje o tem, ali bi morala biti domovina »moja« ali »svoja«. Gre za napako ali obstaja razlog za tako formulirano prisego?

Res gre za vprašanje, povezano z »uradno« rabo slovenščine, ki je prav zaradi tega tudi zagonetno: človek prisega zvestobo državi in s tem jeziku, a z uporabo jezikovne formule, ki je normativno potencialno problematična – zlasti pri jezikovni izbiri, ki je v preteklosti doživela že obsežno obravnavo, ne nazadnje smo o tem večkrat pisali tudi v Jezikovni pošti. Prvi slovnični refleks je jasen: ker je v povedi neizraženi osebek jaz, bi po pravilu pričakovali povratni svojilni zaimek svoj. Tako kot rečemo Popravil sem svoj avto, Izpolnil bom svoje obveznosti, Vabim vas na praznovanje svojega rojstnega dne. V tem smislu bi bila poved Izrekam zvestobo svoji novi domovini pravilna, vseeno pa najprej ponovimo pravila: po slovenski slovnici povratno svojilni zaimek svoj uporabimo, kadar gre za svojino osebka, pri tem pa imamo dve izjemi:

- osebni svojilni zaimki (moj/tvoj) se rabijo namesto povratnega svojilnega, kadar gre za splošno posest ali kadar bi povratni zaimek pretirano poudaril lastništvo samega osebka, npr.: Od naših športnikov pričakujemo več! V tem primeru lahko uporabimo osebni svojilni zaimek, saj naših izjemnih športnikov nimamo v lasti, obenem pa ni vedno nujno isto, če rečemo naše/svoje otroke – na naše otroke denimo računamo kot na up slovenskega naroda, torej na celotno slovensko mladež, medtem ko vsi skrbimo za svoje otroke.

- Osebne svojilne zaimke rabimo tudi tam, kjer bi povratni svojilni bil manj jasen: Slišim te peti mojo/tvojo pesem, ne pa »svojo«, saj bi sicer le težko točno vedeli, za čigavo pesem gre.

Posledično lahko vaše vprašanje odgovorimo na dva načina: to lahko razumemo bodisi kot normativno odstopanje ali pa kot poskus, da bi človek, ki prisego izreka, pri tem ne pretirano »lastninil« svoje nove domovine, čeprav je to, če smo povsem iskreni, precej dobrohotna interpretacija, zlasti v luči tega, da so po navadi tovrstne relativizacije lastnine v množini. Zanimivo pa je, da ista prisega nekoliko pozneje v besedilu z zaimkom nima nobenih težav več (»izpolnjeval svoje dolžnosti in obveznosti«). To pomeni, da so pisci prisege – če pri tem ne gre za povsem običajno jezikovno napako – zelo subtilno ločevali med tistim, kar je kolektivno (naša domovina), in tistim, kar je strogo individualno – naše številne dolžnosti in obveznosti.