Miloš Budin je rezerviran človek, ki ni hotel nikoli odkrito javno izpostaviti svojega velikega razočaranja iz leta 2008, ko ga Demokratska stranka ni kandidirala za rimski parlament. To je sedaj storil na izziv Livia Semoliča, voditelja srečanja Slovenske kulturno-gospodarske zvezeo krizi politike v krizi družbe. Budina in njegovega sogovornika Igorja Lukšiča, predsednika slovenske stranke Socialnih demokratov (SD), je Semolič uvodoma zaprosil, da izpostavita osebna razočaranja, vezana na politiko. Budina je prizadelo, da njegovega dela v parlamentu takrat niso presodili volivci, temveč rimski vrhovi Demokratske stranke. »Nisem bil edini, o katerem so odločali ožji strankarski vrhovi. Na ta način jim je uspelo dvoje: da sami izberejo poslance in senatorje ter da obenem ohranijo svoja mesta,« je dejal nekdanji vladni podtajnik. Priznal je, da je takratna leva sredina pred volitvami 2006 formalno osporavala novemu volilnemu zakonu (t.i. porcellum), vodstvo DS pa je po Budinovem prepričanju na tihem privolilo v takšna volilna pravila. Slednja so eden od razlogov, čeprav daleč ne edini, da so se ljudje v Italiji tako oddaljili od politike in politikov.