The Guardian o Krasu

»Kras je harmoničen prehod med zahodno Evropo in Balkanom, mnogo bolj podeželsko, kmečko kulturo. Bil je skoraj povsem neobljuden, med tridnevno hojo nisem videl skoraj nikogar. Veter sili ljudi domov in jim posoja svoj značaj - na domačine se je prilepil sloves trdih, močnih in zelo ozkogledih ljudi (ali provincialnih; v angleščini parochial, op. nov.). Tu je mnogo narečij, ki so vzajemno nerazumljiva, tako da ljudje pogosto ostajajo na svojih ozemljih.«
Opis Kraševecev izpod peresa Nicka Hunta, angleškega pohodnika in pisca, avtorja knjige Where the Wild Winds Are (Tam, kjer so divji vetrovi), marsikomu najbrž ne bo všeč; težko je trditi, da je njegova analiza poglobljena. Knjiga, v kateri opisuje svoje pohode po smereh evropskih vetrov, pa bo na Kras morda vseeno privedla kakega turista več. Pokrajino je namreč opisal v precej boljši luči, o njegovem pisanju o Krasu pa je v teh dneh v svojem razdelku o potovanjih pisal dnevnik The Guardian.
Nick Hunt je šel na pot britanskega vetra helm v Peninsko gorovje; mrzle burje po slovenskem Krasu do hrvaške obale; s fenom po švicarskih Alpah; z maestralom (»s katerim je znorel Vincent Van Gogh«) pa na staro romarsko pot v Provansi. Anglež pravi, da je Trst »zadnji del Italije - na zemljevidu zgleda, kot da bi moral pripadati Balkanu«. Kras je bil na mejnem območju med Habsburžani in Osmanskim cesarstvom, kjer so se pomikali razbojniki. Avtor omenja »številna poročila iz 19. stoletja o cestnih ropih in požarih v gozdovih, kjer so se skrivali tatovi. To opazimo v arhitekturi: vasi so zgrajene kot utrdbe, ki se branijo pred razbojniki kot tudi vetrovi; imate zvonike, ki se dvigajo kot otoki iz morja.« Hunta je očaral Štanjel, kjer je prenočil in dobro jedel; v slovenščini navaja »pršut« in »gostilno«, očiten pa je njegov spodrsljaj, ko piše, da se je večerja končala z rakijo ... Bolj verjetno je, da je popil kozarček šnopca. Bralec bo v tej knjigi verjetno našel nekoliko nenavadno predstavo o Krasu. Kjer so ljudje očitno tudi vraževerni: Hunt je srečal mlado žensko, ki pravi, da lahko napoveda prihod burje na podlagi tega, kako suhi sta njeni roki ...
Resnična lepota Krasa tiči po avtorjevem mnenju v njegovi preprostosti: »V podrtijah ter gostilnah, ki jih morda niti ne boste opazili, ker nimajo oznak, so majhne in družinsko vodene.« Kras je seveda znan po svoji podzemni krajini, čudovitih jamah, kamor pa se Hunt ni spustil, ker pod zemljo po njegovih besedah ne piha veter. Ko bi se le odpravil v podzemlje, bi spoznal, da ni ravno tako; reportaža o Krasu brez jam pa diši po izgubljeni priložnosti.